Španija

Grasse - prvi postanek na poti

V Provansi priporočamo prenočevanje na kmetijah. PZA-jev je malo, kampi pa so precej dragi, če potujete z družino. Ponavadi imajo ceno za dve osebi in avtodom, kar znese od 22 do 28€, potem pa vsaka oseba nad 12 let dodatnih 18€. Ob tem so pogosto dotrajani in ponekod celo dodatno zaračunajo za vodo in odlivanje sive vode. Elektrika je že standardno vsaj 5€. Če imate majhne otroke, vas bo najbrž pritegnil bazen, če pa samo potujete in potrebujete prenočišče za eno noč, pa so kmetije zadetek v polno. Tako smo na naši prvi postaji v provansalskem mestecu Grasse, ki je znano po parfumerijah in predvsem po odličnem muzeju parfumarstva, izbrali prenočevanje na kmetiji z majhno trgovinico domačih dobrot (N43.6404 E6.93329). Prenočevanje je brezplačno, zato pa lahko obiščete trgovinico in kupite kakšno dobroto domače pridelave, ki jo boste z veseljem pojedli na poti. V središče mesta vas zapelje avtobus št. 6., ki ustavi pred vhodom, če se vam ljubi hoditi v hrib, pa lahko greste peš, za kar boste porabili kakšnih 50 minut v eno smer in nekoliko manj nazaj.

Vožnje v mestece z avtodomom ne priporočamo, saj tako kot marsikatero provansalsko mestece po ozkosti ulic spominja na grška in južnoitalijanska.Muzej parfumarstva je fantastičen. S svojim multimedijskim pristopom vas sprehodi po zgodovini parfumarstva od starega Egipta do danes. Dišave so se kot incensi najprej uporabljale v religiozne – obredne namene (za kar se še danes uporabljajo pri ezoteričnih, in tudi pri klasičnih verskih obredih), pozneje so imele sloves zdravilnih učinkov, tisti, ki so si to lahko privoščili, pa so jih uporabljali v kozmetične namene – recimo za t.i. »suho umivanje« francoskih plemičev. Dolgo je namreč veljalo, da je voda za umivanje neprimerna, saj je kužna. Tako se je plemstvo namesto umivanja natiralo z dišavami, pudralo z dišečim prahom in razkuževalo zrak s potpuriji. Šele Marija Antonieta je nekako po svojem zgledu uvedla umivanje – bila je prva, ki je zahtevala vodne kopeli večkrat na teden in jasno je, da to njeno početje ni imelo nikakršnih kvarnih posledic za njeno zdravje.

Ljudske množice so si parfume lahko privoščile šele ob razmahu sintetičnih dišav, ki so seveda bistveno cenejše in zlahka zavedejo človeška čutila, ki kmalu ne ločijo več med sintetičnim in naravnim. To lahko tudi preizkusite v muzeju, kjer najbrž le tisti, ki imajo izurjen vonj (tega se da izuriti ob študiju nekakšnega parfumskega somelierstva kar na treh francoskih univerzah), dosledno ločujejo med sintetičnimi in naravnimi vonji. Tako se je že v 50-tih letih razmahnila industrija parfumarstva, ki je v začetku ustvarjala potrebo po parfumih le pri ženskah, v 60tih letih pa je začela ciljati tudi na moške potrošnike. Obisk muzeja toplo priporočamo, cena vstopnice za odrasle je 6 €, za otroke in mlade do 18-tega leta je vstop brezplačen, študentje pa lahko s študentsko kartico vstopnino razpolovijo.

Grasse nas je s svojim muzejem in pešačenjem v obe smeri (medtem smo si seveda ogledali vse dimenzije mesta in šli mimo vsaj treh centrov za socialno delo) vzel skoraj ves dan, tako da smo se šele popoldne odpravili naprej in bili popolnoma zadovoljni s prenočevanjem na kmetiji blizu Arlesa (N43.67326 E4.727494). To je bilo res prenočevanje v naravi, ki nas je stalo 10€, v kar je bil vključen tudi kamper servis in zelo čiste sanitarije ter celo zunanja prha. Seveda imajo tudi trgovinico z domačimi dobrotami, ki so fantastične in presenetljiv nabor domačih živali, ki si jih lahko ogledate (psa, alpaka, osli, prašiči, kokoši itd.) in za katere se lahko prepričate, da živijo v prelepih zelenih dnevnih sobah, čeprav se kmetija ne ponaša niti z eko certifikatom. Če si želite obiskati Arles, to ni dobro izhodišče, naslednji dan se boste morali bolj približati mestu, ki je od te kmetije oddaljeno 10 km.

Iz Arlesa smo nadaljevali proti španskemu San Sebastianu, ki se po baskovsko imenuje Donostia. Tudi v še francoskem zaledju na vzhodni strani so doma Baski. O tem pričajo dvojezični napisi (poleg francoskih so obvezno tudi baskovski) in spomeniki. Ta je v čast vojakom francoske narodne armade in baskovskim prebivalcem tega območja, ki so se z ramo ob rami bojevali v bitki za Pireneje v letih 1814 in 1815.

Prespali smo 300 metrov nižje, na mirnem, varnem parkirišču pod drevesi s šolo na nasprotni strani ceste. Ko smo se še odločali, se je mimo pripeljala gospa zrelih let, ki ima prav gotovo bogate avtodomarske izkušnje, nam priporočila prenočevanje pod drevesi in nam povedala še, da se lahko ob spomeniku oskrbimo z vodo in uporabimo javni wc. Francoska Baskinja in gospa z izkušnjami, vsekakor. Natanko je poznala naše potovalne potrebe. Manjši kraj se imenuje Mauguerre, mirno boste spali tukaj: N43.468564 W001.42055. Od Maguerskega križa, kot se imenuje območje s spomenikom, je lep razgled na mesto Bayonne.

Donostia / San Sebastian

Donostia/San Sebastian leži v Sloveniji ali Irski podobni pokrajini. Vse je živo temno zeleno, tudi klima je bolj gorenjska z atlantskim pridihom. Saj smo vedeli, da nam tukaj ne bo vroče, kot sicer pričakujemo v Španiji, vendar pa nas je kljub vsemu presenetil nočni mraz. Še dobro, da imamo vedno na zalogi dodatne deke. Brez njih bi morali zapreti okna in zagnati ogrevanje. San Sebastian imamo bummerji v spominu kot mesto nemirov in prizadevanj baskovske separatistične organizacije ETA za osamosvojitev Baskije. Dosegli so le status manjšine in s tem dvojezične napise, pa najbrž tudi uporabo baskovščine na uradih. Mesto je obsežno, čeprav nima niti 200 tisoč prebivalcev. Morda tudi zaradi številnih prometnic, ki se križajo tukaj. Zaradi tega smo se odločili prenočevati v kampu in izbrali enega izmed treh na aplikaciji Park for night (N43.296902 W02.03749). Priporočamo! Čeprav je precej oddaljen iz mesta, kot da bi se morali v Maribor voziti iz Slovenskih goric, je pa ob kampu avtobusna postaja z avtobusom št. 16, ki odpelje (in pripelje) na vsakih 20 min in kot kaže poleti tudi po polnoči. V 20-tih minutah boste varno v centru mesta, pripravljeni na raziskovanje slikovitega starega dela.

Donostia (San Sebastian) je meka za »foodije«, prehranske sladokusce. Mi smo zvečer poskusili njihove slastne kruhke ob lokalnem vinu. Za prste obliznit. So pa lokali polni domačinov, ki se družijo ob hrani, tudi cele družine, kar je v Španiji kar pogosta navada. Mesto je resda polno turistov, a zelo slikovito in vredno obiska. Tudi nič kaj nevarno se nam ni zdelo, čeprav smo bili malo na trnih, ker smo ob parkirnih točkah na P4N marsikje opazili napis, da so primerne samo za dnevno parkiranje, saj so tam pogosti ropi avtodomarjev. Čudovita mestna obala z dvema mestnima mivkastima plažama, kamor se navdušenci po službi odpravijo z jadralnimi deskami, in stari del mesta sta paša za oči skupaj s hrbičkom nad mestom, kamor smo se povzpeli na ogled sončnega zahoda. Sonce potone v morje v San Sebastianu in to v začetku julija šele okoli 22.30. ure.

SALAMANCA

Proti Salamanci smo nameravali kreniti že prej in ne skoraj sredi dneva, a dolg dan in živahno mesto imata svoje posledice. Nič čudnega se nam ne zdi več, da Španci malo poležijo in da večerjajo še tja proti polnoči. To so naravne zakonitosti dolgega poletnega dneva in tudi sicer je ta daljši kot v preostali Evropi izvzemivši Veliko Britanijo in Portugalsko, ki sta svoj čas uskladili z nultim poldnevnikom. Po nekaj predorih smo zapustili zeleno hribovito pokrajino in se zapeljali med zlatimi žitnimi polji osrednje Španije. Temperature so se temu primerno dvignile, pokrajina pa je postala precej bolj dolgočasna. Namenili smo se, da si nekje sredi poti proti Salamanci pripravimo nekaj za kosilo, pa se nam nobeno parkirišče ob avtocesti ni zdelo dovolj senčno, zato smo vstopili v navidez zanemarjeno restavracijo in naročili dnevno kosilo. Nič posebnega, a tudi ne slabo. Špansko kosilo s predjedjo in glavno jedjo za 15€ na osebo.

V Salamanci smo izbrali lep kamp ob avtobusni postaji, od koder nas je št. 20 v 20-tih minutah prepeljala v mestu. Kamp je tudi sicer zeloooo prostoren z ogroooomnimi parcelami in dovolj sence. Pa zelo eleganten dostop do izliva sive vode ima.

V Salamanci ne ena najstarejših univerz iz 12. stoletja, ki je videti, da je najmočnejša prav na področju filologije. V Salamanco se namreč prihajajo učiti španske konverzacije iz vseh koncev sveta. Ima tudi dvojno katedralo. Starejšo so kar vgradili v novejšo in je začuda niso podrli. V salamanški katedrali si boste napasli oči, elektronski vodniki pa so preobsežni, prepodrobni, primerni morda za umetnostne zgodovinarje, ki so specializirali to tematiko. Za vsak kip vam povejo, kateri španski mojster, za katerega ste prvič slišali, ga je poslikal. Ohranjeni so tudi ostanki akvedukta. Vse to najdete na majhni površini obzidanega starega mesta.

Tudi pokrito tržnico, na kateri smo v soboto napolnili hladilnik. Če greste tja ob 10-tih, ko meščani še spijo, boste naleteli na prazno mesto in lahko boste parkirali čisto ob tržnici, v coni za pešce, kjer je predel, namenjen za tiste, ki zjutraj ob odprtju tržnice razkladajo blago. Ob 10-tih jih ni več, ni pa niti koga drugega. Za 20 do 30 minut vam tolerantni Španci ne bodo zamerili postanka, še zlasti, če nikogar ne motite. In potem se s tržnice po coni za pešce, na kateri je dovoljeno voziti 30 km/h zapeljete skozi staro mesto. Naredite to v soboto dovolj zgodaj, ko ni nobene gneče.

Tržnica je zanimiva. Kraljujejo meso in siri (sire iz surovega mleka posebej označijo in izpostavijo), le manjši del je namenjen sadju in zelenjavi. Doslej smo mislili, da so Turki najbolj mesojedi Evropejci, zdaj vemo, da so to prebivalci osrednje Španije. Kdo bi se sploh ukvarjal s sadjem, zelenjavo in prilogami? Meso je alfa in omega tako na tržnici kot tudi v tradicionalni osrednješpanski kuhinji.

Restavracija Asador Las Cubas, na katero smo naleteli na poti proti Segoviji v kraju Arevalo, se je leta 2018 ponašala z Michelinovo zvezdico. Še vedno dobro kuhajo, restavracija je polna domačinov, z jedilniki v angleščini se jim sploh ni treba truditi in se tudi ne trudijo. Njihov jedilnik je sestavljen iz petih mesnih glavnih jedi, za katere se zelo potrudijo, z zelenjavo in drugimi prilogami pa se ne vznemirjajo. Preverjeno dobra je njihova kastiljska juha, nekakšna prežganka z malo paradižnika slanine in česna. Ponujajo tudi hladni gaspacho, med predjedmi pa še šparglje in beli fižol. Glavne jedi so proteinske bombe bodisi v obliki odojka, jagenjčka ali starane govedine na žaru v enormnih količinah. K nekaterim pristavijo par ocvrtih krompirčkov ali pa čisto nič. Prav predstavljali smo si, kako je bilo to pogosto na jedilniku španskega plemstva in kako so potem divje osvajali Ameriko. Nekako si mislimo, da tako danes jedo samo ob nedeljah in praznikih, ker bi bilo sicer prenaporno. Zraven se imenitno poda na prvi požirek nekoliko trpko lokalno rdeče vino. Trpkost se kar razblini oz. precej pomaga, ko je potrebno zalivati takšne količine mesa. Seveda do sladice sploh ne prideš.

Kastiljska juha

Michelinova pojedina 2

Michelinova pojedina 1

Kratkotrajno parkiranje pri tržnici

Michelinova pojedina 3

Vodni stolp v kampu

Univerza v Salamanci izhaja iz 12. stoletja

Pesnik Remigio Gonzales Martin "Adares"

Poslikava oltarja v stari katedrali sega v leto 1445

Ostanki akvedukta

Detajl iz starega dela katedrale

Trgovske verige na poti

Trgovska veriga E. Le Clerc je prav gotovo ena izmed avtodomarjem najbolj prijaznih tako v Franciji kot tudi v Španiji. Še dobro, da prav ta, saj ima najboljšo delikateso, ki pride prav na poti. Pa tudi sanitarije so vedno na voljo. Marsikatera druga veriga postavlja višinske ovire za avtodome, zato se ji pač izogibamo. Še zlasti priporočamo polnjenje zalog na poti v salamanškem Le Clercu. Lociran je ob vpadnici v mesto in kljub temu, da ima večnadstropno parkirišče, kamor z avtodomom ne morete, so poskrbeli za obsežen prostor, namenjen prav avtodomom. Tukaj se da tudi prespati in naslednji dan zajtrkovati in opraviti tudi nakupe. Pripravljena sta tudi dva velika zabojnika za smeti. Zraven je tudi Le Clercova črpalka z najcenejšim gorivom. Dostopnosti te nismo preverjali. Če vse skupaj seštejemo, je to velik prihranek časa na poti z avtodomom.

Mercadona – španska veriga supermarketov z dobro ponudbo sveže zelenjave in sadja. Pa parkirat se da, pa WC so imeli (na poti iz Valencije proti Tarragoni).

Segovija

V Segoviji se za avtodomarje mesto precej potrudi. Skoraj tako kot francoska mesta, ki poleti organizirajo brezplačna postajališča za avtodome z vso avtodomarsko infrastrukturo. V Segoviji ob stari areni za bikoborbe infrastruktura za razvajene avtodomarje estetsko malce peša, a je tam mogoče odlivanje tako črne kot tudi sive vode, pa še vodo si lahko natočite in varno prespite. Brezplačno. PZA je 2.8 km oddaljen od starega dela mesta in pot se ne vleče, saj hodite ob dvonadstropnem akvaduktu, ki so ga Rimljani zgradili v 1. stoletju in ima poleg nadzemnega do 728 m visokega dela, tudi neviden podzemni del. Z vodo iz reke Frio je Segovio oskrboval vse do poznega 19. stoletja, ko so zgradili vodovod. Vso pot lahko občudujete graditeljsko mojstrovino starih Rimljanov, ki je preživela že skoraj dve tisočletji.

Tudi mesto na hribu je čudovito. Grad Alcazar, ki se dviga nad dolino pod Segovio, naj bi bil največkrat fotografirani grad, ima pa to pomanjkljivost, da danes gledamo njegovo repliko, saj so ga ponovno zgradili po načrtu prvotnega, propadlega gradu. Gotska katedrala iz zgodnjega 16. stoletja je impozantna, ulice Segovie pa žive in v soboto zvečer polne dogodkov. Na ogromnem zaslonu so pod akvaduktom spremljali tudi nogometno tekmo med Anglijo in Švico. Čisto zraven se je orkester konzervatorija pripravljal na večerni koncert, po ulicah starega mesta pa so kraljevali razni ulični umetniki.

Arhitektura segovijski ulic je kot tudi v drugih starih mestih, fenomenalna. Kljub vročemu poletju, skoznje veje hladen zrak. To znanje bi potrebovali graditelji in načrtovalci sprememb v pregretih sodobnih mestih. In drevesa, dreves je na pretek.

ÁVILLA (de los caballeros)

V Avilli so na več kot 1100 metrih višine pod največjo znamenitostjo mesta, enim najbolj ohranjenih srednjeveških evropskih obzidij s 88 stolpi, za avtodomarje pripravili prostoren PZA z vso oskrbo. Mi smo nameravali obiskati samo obzidje in čimprej odbrzeti naprej, zato smo izbrali parkirišče ob cesti, še nekoliko bliže obzidju. Obzidje izvira iz 11. stoletja in je dolgo dva kilometra. Polovico ga lahko prehodite in se razgledujete po notranjem in zunanjem delu Aville. Nekaj fotografij smo naredili tudi na poti v Avillo iz Segovie, a bi zanje najbrž potrebovali boljši fotoaparat. Veliko zgradb znotraj in zunaj obzidja je povezanih s sveto Terezijo Avilsko, ki je ustanovila svoj red Bosonogih Karmeličank. Rodila se je znotraj obzidja, pozneje pa je (ko ni potovala po Španiji in ustanavljala novih skupnosti Bosonogih Karmeličank), živela v samostanu, ki je izven obzidja.

Valencija

Iz Aville smo se usmerili proti Valenciji in za ta dolg prehod smo izbrali nedeljo, saj je pot obvozila Madrid in nismo si želeli gneče na obvoznicah španske prestolnice. Vse je šlo kot po maslu in za nadaljevanje poti smo izbrali hitro cesto namesto avtoceste, ne le zaradi nižjih stroškov, pač pa tudi zato, ker so od tam boljši razgledi, hitrost pa za avtodom nič kaj nižja. Od Segovie proti Valenciji morate prečkati okoli 1500 m visok prelaz (blizu višine Vršiča), prek katerega pelje tripasovnica. Razgledi so čudoviti, pokrajina pa sredi poletja precej suha. Valencija si zasluži enotedenski obisk, je le tretje največje špansko mesto s petim najprometnejšim evropskim pristaniščem. Mi smo se osredotočili na akvarij Oceaonografic in na večerni sprehod po mestu z večerjo. Akvarij je najbrž res največji v Evropi in vreden ogleda, pripravite se na večurni obisk že samo s karto za akvarij brez muzeja. Če vas zanima predvsem šov z delfini, boste najbrž razočarani, saj ga veliko veliko bolje izvedejo na Azurni obali v mestecu Antibes v tamkajšnjem Marinelandu (https://www.avtodom-na-potepu.si/z-avtodomom-po-dolini…/).

Po izkušnjah znancev, ki so bili v Valenciji kak teden pred nami, kamp ob obali ni dobra izbira, saj jim ni bila všeč niti plaža niti dostopnost centra Valencije. Tudi sami si nismo želeli slabega kampa ob morju (najbrž je bil tudi drag), zato smo izbrali nekakšen križanec med PZA in kampom na celini. Camper Park Valencija ima vse, kar potrebujete, celo čiste prhe in sanitarije, pa vse, kar potrebujete za kamper servis in čisto vodo za 50 centov na 40 litrov (pripravite kovanec za 50 centov, samo tega vzame avtomat) in pralnico in možnost nakupa kart za Oceanografik (to je zelo priporočljivo, da ni treba tam stati v vrsti pred blagajno). Za majhno parcelico brez elektrike boste odšteli 20 evrov, očitno ne glede na število oseb. 300 metrov se boste nahodili do postaje metroja, ki vas bo potegnil v center in tam boste prestopili na metro, ki vas zapelje do Oceanografika. Malo zmede je bilo z vozovnico, saj je na naši postaji ni bilo mogoče kupiti in veste, kako je, ko ne morete izstopiti iz metrojske postaje brez vozovnice.

Zato smo se priglasili na informacijah, razložili našo situacijo in uradnik je takoj vedel, za kaj gre. Prodal nam je vozovnico za 7 evrov za 4 osebe, s katero smo si privoščili še 3-kratni vstop na metro, kar nas je precej čudilo, glede na to, da pač vožnja ni tako poceni in glede na to, da enodnevna karta za eno osebo stane 15€. Potem smo optično prebrali kodo, ki je na vozovnici, in ugotovili, da nam je prodal neko napol mladinsko (do 30 let) in napol gratis vozovnico. Ta nas je na koncu stala prestopa na naš metro, saj je četrtič spustila skozi le dva, drugih dveh pa ne. Zato smo kupili še dve dodatni vozovnici in zamudili prestop na naš zadnji metro proti kampu. Smo pa zaradi tega videli nočni utrip metrojske postaje, ki je tam že bila na površju, ki ni bil niti malo podoben pričakovanemu. Nobenih čudnih pojav ob 23tih 30 na postaji. Prestop je, recimo, zamudilo tudi zelo zelo mlado dekle v kratkih hlačah in majčki do popka. Nobene panike.

Sedeli smo vsak na svoji klopci, ona je klicala prijatelje ali domače za prevoz, mi pa smo nalagali aplikacijo za Uber. Bilo je nekaj mimoidočih, ki so šli po svojih opravkih, dva prazna taksija brez voznikov in nekaj malega nočnega prometa. Naročimo Uber, ki nas odpelje do kampa, in zapustimo spokojno vzdušje postaje našega kraka podzemne železnice. Podobno izkušnjo smo imeli dan prej, ko smo ugotovili, da ne bomo ujeli uradnih ur za prijavo v kampu in smo morali spotoma najti primerno parkirišče za prenočevanje prek Park4Night. Našli smo parkirišče ob reki ob površinah za rekreacijo v predmestju Valencije v Riba-Roji N39.550045 W00.561053 (naslednji dan smo ugotovili, da tudi do tja vozi en krak valencijske podzemne železnice) in tam v miru prespali. In tudi tam smo ob 23tih ponoči srečali mlado dekle, ki je sedelo na klopci ob reki… Naslednji dan nam je bilo malce nerodno, ker smo pomislili, da se morda v grmovju skrivajo »prijatelji«, ki bi bili pripravljeni za dnevno dozo ponoči vdreti v kamper v upanju, da najdejo kaj, kar se da prodati.

Španska mesta so se izkazala za izjemno varna in tozadevno nič kaj primerljiva z zloglasno (sicer prav tako špansko) Barcelono.

Oceanografic je akvarij, v katerem se izgubite v raznolikih morskih čudesih. Vzemite si čas zanj. Mi smo naredili po njem kakšnih 12 tisoč korakov in si ogledali tudi enourni šov z delfini, ki je bil za naš okus poln praznega teka in gostobesednih bravur voditeljice, ki so jih tako razumeli samo špansko govoreči in vnaprej pripravljenih že sto krat slišanih parol, ki pa so jih prevedli tudi v angleščino. Šov z delfini si raje privoščite na azurni obali in se tukaj v tisti uri raje naglejte drugih čudes bolj vrednih ogleda.

Nekaj časa nam je še ostalo za sprehod po mestu in za lahko večerjo s sangrio. Malo so se obirali z računom, ampak natakarji so res bili zelo zaposleni in kljub vsemu prijazni.

Tarragona

… je katalonsko mesto z okoli 130 tisoč prebivalci z večjim industrijskim pristaniščem. Leži ob Zlati obali (Costa Daurada) in se lahko pohvali s številnimi antičnimi ostanki, ki dajejo mestu privlačen videz. Za nekaj dni smo se ustavili v bližnjem kampu, kakšnih 5 kilometrov severneje in mesto obiskali na oblačno soboto. Dostop z avtodomom ni enostaven, zato je najbolje, da ga pustite pred vhodom v mesto. Mi smo šli dovolj zgodaj, da smo našli prostor na brezplačnem pokritem parkirišču ob mestni plaži (playa Gorda), naredili nekaj korakov in se z dvigalom povzpeli v mesto, pravzaprav na »mestni balkon«, s katerim se konča glavna mestna ulica Rambla. Od tam je čudovit razgled, še lepši je, ko dan ni oblačen, in od tam ni daleč do mestnih znamenitosti; dih jemajoče katedrale iz 12. stoletja mešanih slogov, zgrajene na rimskem svetišču, rimskega stolpa Pretoriuma in obzidja – rimski Tarraconensis kot se je takrat imenovala Tarragona je bil namreč utrjena in obzidana utrdba, s katere so branili polotok. Čisto na koncu krožne poti pridemo spet do morja in še pred tem naletimo na kar dobro ohranjene ostanke amfiteatra, še ovinek in že smo na Gordi, kjer smo parkirali.

Kamp Las Palmeras (N41.129904, E001.319341) je ogromen (št. naše parcele je bila 0506 in je segala do mobilnih hišic na obrobju, do recepcije smo imeli en kilometer) kar drag, a lepo urejen, čist, založen in senčen. Od torka do petka je veljala nižja cena, od petka naprej pa bistveno višja. Morda je šlo za menjavo sezon ali pa so konci tedna dražji. Le 100 km stran je namreč Barcelona, ki je precej bolj nagnetena in manj varna, zato verjamemo, da mir v kampu ob koncih tedna bolj množično poiščejo prebivalci katalonske prestolnice. Mivkasti plaži skoraj ne uidete na Costi Dauradi (sledi Costa Barcelona in nato Costa Brava, nad Barcelono), kljub temu pa kamp Las Palmeras premore tudi skalni del plaže, na katerega se lahko umaknete, če nimate majhnih otrok, ki uživajo v mivki. Malo smo se morali upreti dodeljeni parceli, ker ni bila niti malo osenčena, zraven pa dve čudovito senčni in prazni. Naša reklamacija je bila ugodno rešena in še dobro, da se nismo vdali, saj bi sicer vseh pet dni gledali dva prazna senčna prostora s popolnoma osončene parcele.