Dubrovnik
Kamp Pod maslinom, kakšnih 20 km pred Dubrovnikom, res priporočamo. Najprej zaradi zmerne cene, potem zaradi dovolj sence in čistih sanitarij, na koncu pa še zaradi odmaknjene mini plaže in posledično čistega morja. Kljub temu pa ta plaža ni primerna za vsakogar, saj se je treba kar precej spustiti peš po hribu navzdol in potem seveda vrniti po hribu navzgor. Tudi trgovina je oddaljena nekaj več kot 500 m. Dobra stran kampa je tudi, da je ob njem avtobusno postajališče, s katerega za 2,5€ pridete v Dubrovnik ali do Gruža. Vozni red vsaj treh avtobusov, ki so na voljo, dobite na recepciji. Dubrovnik je seveda jadranski biser, ki ga je vredno obiskati, v Gružu celo najdete fajn gostilno z zmernimi cenami dnevne ponudbe (dobro je, da znate hrvaško in jo opazite na vhodu in o njej povprašate natakarja, ker boste v roke dobili seveda samo turistični meni). Pomorski muzej je simpatičen in tudi v Narodnem muzeju izveste kaj novega, lahko pa se pustite z gondolo odpeljati na hrib nad mestom in se naužijete čudovitega razgleda.
V Dubrovniku smo si ogledali dva muzeja. Pomorskega in narodnega. Oba sta vredna ogleda.
Od Dubrovnika do Ulcinja
Preden pridete do Ulcinja, prevozite vso črnogorsko obalno cesto . Prestop meje med Hrvaško in Črno Goro teče gladko. V Črni Gori poslujejo z evri, nobene druge valute nimajo. Zato se s cenami ob morju marsikje približajo lanskim hrvaškim. Cesta ob Kotorskem zalivu je slikovita in škoda bi bilo zaliv prečkati s trajektom, če še niste vozili tukaj. Časovno je potratna, ponuja pa čudovite razglede na gore in zaliv (avgusta 2023 so odprli gondolo, ki vas iz Kotorja potegne na Lovčen, 1300 m nadmorske višine). Peljete se tudi mimo restavracije s prijetnim ambientom, ki vas kar zvabi v svojo senco. Restavracija Stari Mlini je nastala na mestu, kjer je deloval mlin že od leta 1670 blizu izvira reke Ljuta. Dobra hrana, a tako drago kot tukaj ne boste jedli vse do Krfa in nazaj. Tudi prestop črnogorsko-albanske meje ni težaven, čeprav se že pregovorno vleče. Uradnikom se nikamor ne mudi, a dobra stran te meje je, da so na njej očitno združeni črnogorski in albanski cariniki in policisti, saj po prestopu črnogorske meje prosto zapeljete v Albanijo.
Ulcinj
Najprej smo se nameravali ustaviti v precej opevanem kampu Utjeha, nekaj kilometrov pred Ulcinjem, pa je nekdo prepisal napačne koordinate od treh pripravljenih za Črno Goro. Tako smo pristali na parkirišču ob plaži, ki je bilo čisti zadetek. Si lahko zamislite zelen travnik ob črnogorski obali, ki ga domačini uporabljajo kot parkirišče ob plaži? Na srečo ga zaparkirajo le 5%, tako da preostalo lepo zeleni in cveti.
Plaža je prodnata in ne mivkasta ali peščena, naša najljubša vrsta plaže. Ob njej je gosta vrsta kakšnih 30 do 40 metrov visokih borovcev, ki dajejo senco kopalcem in njihovim avtomobilom. Za borovci je 100 m travnika in potem še ena gosta vrsta borovcev, ob katerih lahko parkirajo in kampirajo kamperji. Brezplačno. Kako dolgo še? Na plaži je neugledna baraka, v kateri se da naročiti pizze, meso na žaru, solate, sendviče in podobno, skratka hrano, ki se jo da hitro in enostavno pripraviti. Seveda so veseli, če brezplačni kamperisti, ki imajo skupaj s kopalci na voljo celo neugleden WC za 50 centov, pridejo kaj pojesti ali spiti. Cene so zmerne. Čisto dostojno pizzo dobite za dobrih 8 evrov in ker so ob osmih že zapirali, so jo z veseljem naredili za »to go« in smo si jo lahko v lični škatli odnesli na svoj prostor za kampiranje. Plaža je polna slamnatih senčnikov z ležalniki in posteljami z nadstreškom, za katere dnevni kopalci, ki se pripeljejo iz Ulcinja odštejejo 7€ po ležalniku in 15€ po postelji, na kateri se lahko gnete vsa družina.
Pogled iz daljave daje občutek plaže ob kakšnem alpskem jezeru. Ko pridete bliže, vidite, da se sicer zelo trudijo in vzdržujejo čistočo, ljudje ne odmetavajo smeti kot vidimo marsikje ob cesti in nasploh je tisto, kar je odvisno od ekipe, ki plažo oskrbuje, odlično urejeno. Je pa to očitno prostor nekdanjega propadlega kampa z restavracijo. Ostalin, ki so pač podrtija, se nihče ni potrudil pospraviti. Glede na atraktivnost plaže v zalivčku med dvema klifoma, se bo tega nekoč prav gotovo spomnil kak podjetniški um in najbrž bo takrat tudi konec z brezplačnim kampiranjem, pa še gneča bo večja. N41.950066 E019.164771
Pot od Ulcinja proti Sarandi (Sarandë)
Že v Ulcinju prevladuje albanska manjšina, zato se pokrajina in arhitektura s prestopom meje nič ne spremenita. Sever Albanije je videti precej redko naseljen, naleteli boste na pomanjkanje cestne infrastrukture (počivališča, sanitarije ob cesti), ne manjka pa majhnih bencinskih črpalk, ki ponujajo precej drago gorivo. Morda smo zato srečevali konjske vprege in ljudi, ki po opravkih odidejo kar s kolesi.
Upravljanje s smetmi je za oči boleče, najbrž sploh ne premorejo organizirane komunalne službe. Zemlja je videti zelo rodovitna, obdelana in razdeljena na manjše zaokrožene površine. Medtem ko se nam je zdelo, da smo malo pred Dubrovnikom ob cesti kupili paradižnik, ki so ga pridelali v rastlinjakih (in nesramno precenjen je bil!), smo lahko od obcestnih prodajalcev v Albaniji kupili pravi, okusen paradižnik, ki je vsekakor dozorel na soncu, podobnega kot smo ga konec junija prejšnja leta na poti v Grčijo kupovali v Makedoniji, za čisto zmerno ceno. Ceste so srednje dobre. V Draču se nismo ustavljali, ker se nam ni ljubilo gledati nasmetenih mivkastih plaž in stihijske graditve turističnih kapacitet ob obali, za katere se ne ve, kje konča vsebina kanalizacije. Proti jugu se malo pred mestom Vlöre arhitektura spremeni in naletimo na moderne bloke in turistične kapacitete, nekoliko manj nasmeteno okolico, a še vedno pretirano število hotelov in turističnih objektov in vprašanje kanalizacije. Obala ni več mivkasta, pač pa prodnata, morje pa v zelenih in modrih odtenkih. Turistična nadgradnja je preobremenila osnovno infrastrukturo, ki je že tako skorajda neobstoječa in med veliko vnemo graditve turističnih objektov, so pozabili, da je najprej treba pobrati smeti in omogočiti človeka vredno življenje tudi lokalnemu prebivalstvu. S cenami so tukaj že presegli Črno Goro in počasi se približujejo Grčiji, ki pa ima popolnoma drugačen, lahko bi rekli bolj trajnosten koncept turizma, predvsem pa dolgo tradicijo.
Prelaz med mestoma Vlorë in Sarandë
Najvišja točka prelaza je nad 1000 metri, cesta pa dobra. Množičnega gorskega turizma se Albanci očitno ne gredo, saj je tukaj precej manj smeti, so pa gostinski turistični objekti, ki se v nasprotju z obmorskimi kar lepo zlijejo z naravo. Razgledi s serpetinaste ceste so veličastni, srečate pa lahko črede koz in ovac, ki se jim nič ne mudi s ceste, pa tudi kakšno konjsko družino.
Z obcestnega izogibališča, na katerem smo se ustavili, smo videli le nekaj dni starega žrebička v družbi kobile in širšega sorodstva. Poljski sosedje, ki so se nam pozneje pridružili v kampu Moskato, so čez prelaz spravili 7 m dolgo počitniško prikolico, ki jo je vlekel precej dolg karavan in nam povedali, da je bila vožnja res razburljiva. Starejši oz. kamperji z manj zmogljivimi motorji, bodo najbrž na nekaterih predelih malo zasopihali. Čez prelaz se spustite v Himaro (Himarë), kjer najdete med Slovenci precej opevan kamp Moskato.
Kamp Moskato
Po vožnji po severni Albaniji je kamp Moskato res prava oaza civilizacije. Tukaj so smeti pobrali še preden so se začeli iti turizem in tudi prekrasno prodnato plažo pod tisočaki, ki se dvigajo nad njo, so pustili nedotaknjeno. Kakšni trije ali štirje lastniki zemljišč so se odločili za graditev apartmajev, lastnik Moskata pa se je lotil kamping turizma in to tukaj pripeljal na grško raven. Tudi s cenami je že čisto blizu, čeprav ima zelo dobro ponudbo za en kamper s parom in tremi otroki v predsezoni računa 23 € (torej do tega števila ne šteje oseb vsake posebej), v sezoni pa 33 €. Zraven ima še mini market in restavracijo, kjer lahko pojeste grški podobno musako za 10 € in nič grškim podoben mešani krožnik morskih sadežev (ocenili smo, da mali ligenjčki in kozice na krožnih niso prišli iz lokalnega morja, pač pa iz vrečke supermarketa) za 16 evrov. Na voljo so še druge njihove zelenjavne jedi, pečen krompirček, tadziki…
V kampu Moskato imajo precej inovativen način pridobivanja sezonskih delavcev. Ponujajo bivanje ob prostovoljnem delu in prostovoljce iščejo po vsej Evropi. Tako dobijo nativne govorce iz različnih držav oz. jezikov, ki so zelo koristni pri komunikaciji z gosti. Ta hip je tam Poljakinja, ki odlično govori tudi angleško in poleg strežbe v restavraciji mimogrede sprejme poljske goste, ki so tukaj kar številni. Angleško govori tudi lastnik, ki ima veliko prijateljev v Sloveniji in slovenske goste pozdravi kar z nekaj slovenskimi stavki. Seveda upamo, da ob tej plaži ne bo nikoli hotelov, raje še kak kamp več, da bo dobra konkurenca in da se ne bodo ušteli s pretiranim navijanjem cen. Tako kamp kot tudi apartmaji si delijo tudi sektorje na plaži, ki so jih opremili po italijansko – s sončniki in ležalniki. Bivanje v kampu vam prinese pravico do brezplačne uporabe dveh ležalnikov pod enim sončnikom razen v prvi vrsti, kjer zahtevajo 1500 lekov (14 €) za en tak komplet. Najbrž ne razumejo, da so časi poležavanja na plaži minili in da nihče ne bo plačal za to, da bi se cvrl na soncu. Seveda »prvovrstni« plačljivi kompleti posledično ostajajo prazni, par domačinov, ki skrbi za to, da je vse po pravilih, pa brez zaslužka. Mi še brezplačno dodeljenega kompleta nismo uporabljali, saj je plaža dovolj blizu, da se lahko po vsakem plavanju vrnemo v senco na svoji parceli v kampu. Še nekaj je treba pripomniti ob pisanju o tem kampu. Sanitarije in prhe so brezhibno čiste, pravi užitek jih je uporabljati. Ima pa njihova grški podobna musaka grško ceno in to ne katerokoli – toliko kot v tem kampu za musako odštejete v mestu Krf. Morda je le čas za umiritev galopirajočih konjev.
Pot Himarë - Krf
Naš naslednji cilj je bil Krf in s trajektom smo tja nameravali iz Sarandë, a smo se ušteli, saj je več kot tri metre visok alkoven prevelik za njihove trajekte. Minibus je najbrž največ, kar lahko prepeljejo na Krf. Pot do Sarandë je kar hribovita, nagrajeni pa boste s čudovitimi razgledi na albansko jonsko obalo. Sarandë je podobno kot Vlorë prenatrpano in kaotično turistično mesto. Hotel ob hotelu, pomanjkanje parkirišč in domačini, ki so bili še donedavna vajeni parkirati kjerkoli. Ne le ob cesti, pač pa tudi na voznem pasu, dokler pač ne opravijo tega, kar so se namenili. Parkira se na voznem pasu pred trgovino, opravi nakup in nič hudega, če zaradi tega stoji ves promet v smeri vožnje. Očitno zadnje čase kljub vsemu poskušajo odpraviti to navado, a domačini so tečni kot podrepne muhe. Ko ga policist opozori in prepriča, da le umakne svoj avto z voznega pasu, ta zapelje pet avtomobilov naprej in ustavi tam, dokler do njega ne prisopiha policist in ga znova nažene. Bili smo priča dvema takima, ki sta se na tak način premaknila celo tri krat. Policisti za tako parkiranje (še) ne zaračunavajo kazni. Z alkovnom smo se le prebili do mesta, kjer se prodajajo karte za trajekt in odšli z dolgimi nosovi proti grški Igumenitsi, kamor so nas napotili.
Pot nas je vodila prek Mursie, polotoške vasice ob jezeru Mursi. Tam smo se slučajno ustavili ob cesti, da bi naredili kakšno fotografijo vasice, pa smo ugotovili, da stojimo nad lepo osenčeno restavracijo. Ker je bil čas za kosilo, ki si ga zaradi gneče nismo privoščili v Sarandi in ki smo ga prestavili v Grčijo, smo pogledali, kaj ponuja gostilna Ulu ob poti na mejni prehod z Grčijo – Konispol. Očaral nas ni le ambient, pač pa tudi hrana, ki jo pripravljajo v tej restavraciji nemško-švicarskega para, ki zaposluje domačine in nudi tudi prostor za kampiranje ob jezeru z uporabo okusno opremljenih in brezhibno čistih sanitarij. Kuhinja je albanska in mednarodna. Vse, kar smo naročili, je bilo odlično, cene pa zmerne. Najbrž bi podobno vsoto odšteli za prežvečene turistične menije v Sarandi. Potem smo nadaljevali pot čez mejo v Grčijo. Nobene gneče, le dva avtomobila pred nami. Vseeno pa se tako albanski kot tudi grški mejni uradniki vlečejo kot megle po sredozemskem soncu in prehajanje meje zato traja dlje kot je potrebno. Mejni prehod je na albanski strani čisto nov in izgleda kot vesoljska postaja. Najbrž pa tukaj ne bo nikoli pretirane gneče za prestop meje. Kmalu smo se znašli v pristanišču v Igumenitsi. Nobene gneče. Kupiš karte in greš na prvi trajekt. Kakšnih 70 minut in že si na Krfu.
KRF (KÉRKYRA)
Na Krf smo prišli pozno popoldne, že proti večeru in nameravali parkirati na enem izmed dveh parkirišč, na katerih je mogoče prenočiti z avtodomom. Eno je pri pristanišču in drugo nekje pri starem mestnem jedru. Pa smo, kot se nam večkrat zgodi, naleteli na tretjega z zelo enostavnim vhodom, pod novo trdnjavo. Za dve noči smo odšteli 20€ in morali po drugi noči parkirišče zapustiti že ob osmih zjutraj (parkirišče Corfu2: N39.62463 E01991490). V desetih minutah smo se znašli v starem delu mesta in bili priča živahnemu večernemu utripu.
Naslednji dan smo si želeli ogledati novo trdnjavo, ki sploh ni tako nova, saj so jo Benečani zgradili v 16. stoletju, le 26 let po izgraditvi stare trdnjave, a je ob torkih žal zaprta. Ob torkih je žal zaprt tudi beneški muzej, zato smo šli čez mesto do stare trdnjave, ki je bila na srečo odprta. Ko se sprehodite po mogočni stari trdnjavi, lahko razumete, zakaj Turkom kljub 30 tisočglavi vojski nikoli ni uspelo osvojiti Krfa. Benečani so ga nazadnje pred Turki uspešno ubranili z odločilno pomočjo križarjev. Sicer pa je staro mesto Krf polno zanimivih starih zgradb, premore lep park, dobro založeno tržnico in turistični avtobus, ki vas na krožni vožnji zapelje po mestu in okolici. Žal ena izmed obeh linij ni delovala. Škoda. Samo ena linija ni vredna 18€, posnetki vodiča so pičli, tehnično slabi in skoraj nerazumljivi.
Ustavili smo se še v bizantinskem muzeju, od katerega smo pričakovali manj religiozno in bolj zgodovinsko vsebino. Za 4€ na odraslo osebo (otroci in dijaki brezplačno) je kljub vsemu vreden postanka, saj sredi poletja prinese tudi rahlo ohladitev ob ogledovanju lepo ohranjenih ikon. Eden izmed članov posadke je celo dobil idejo, da so prikazi življenja svetnikov na ikonah morda celo predhodniki stripa.
Kamp Karda beach
Po dveh dneh parkirišča in ogledovanja mesta se nam je prilegla plaža, pa še kamper servis je bilo treba opraviti. Na Krfu ni prav veliko kampov in ne ležijo vsi ob plažah. Pot do plaže iz nekaterih kampov je dolga 800 ali celo 2500 m. Mi smo izbrali kamp ob plaži blizu glavnega mesta in to ni bila slaba izbira. Senca in bližina peščene plaže, ki se nadaljuje v mivkasto dno, prijetno topla voda, bazen in kar dobra restavracija z grškimi specialitetami. Priporočamo. Sicer pa oprema grških kampov izvira iz 60tih let, ko so prav gotovo veljali za ene boljših v Evropi. Grki danes do opreme kampov nimajo potrošniškega odnosa in ponavadi ne prenavljajo nečesa, kar deluje dovolj dobro, da bi bolje izgledalo.
Tako v kampu Karda beach kot tudi v drugih, ki smo jih obiskali, pa poskrbijo za čistočo in tradicionalno gostoljubje. Tukaj oddajajo celo z ležišči opremljene in postavljene šotore, kar redko vidimo v časih dragega glamping turizma. Dandanašnji se je v grških kampih najbolj podražila elektrika. Cene so se podvojile v primerjavi s predkoronskim obdobjem, saj za elektriko odštejete 6 ali 7 evrov na dan. Na plaži Karda beach ponujajo tudi »parashooting« oz. nekakšno padalstvo nad vodo s tandemskim padalom, ki ga vleče katamaran.
Kako z avtodomom na Krfu na divje?
Težko. Najlepše plaže so pod klifi in dostopne le s čolni ali po planinskih poteh peš. Avtodom vključno z vanom se tukaj ne znajde preveč dobro. Kljub vsemu obstaja nekaj možnosti, ki jih najdete na aplikaciji kamp4night, a so tudi te zavajajoče. Če je bila prekrasna samotna plaža pri Paleokastritzi (N039.656 E019.72368) lani še dostopna za terence s pogonom na vsa štiri kolesa, je danes popolnoma nedostopna. Mi smo se ji poskusili le približati, pa nas je navigacija potegnila za nos in nas zapeljala po napačni poti v nasad starih oljk in tik preden se je utrjena cesta spremenila v planinsko pešpot, smo naleteli na prostor za največ dva kamperja in v gozdu starih oljk preživeli dve noči (N039.662675 E019.727162). Do res čudovite plaže (Kolias beach) je bilo treba prehoditi polurno hribovsko pot po klifih. Na plaži smo bili sami, dokler niso nanjo po isti poti zašle še štiri Italijanke, ki so iskale plažo Limni, obiskovale so jo le posadke na čolnih, ki pa si na to vročo nedeljo niso privoščile plavanja, saj je bila voda mrzla kot v alpskih gorskih jezerih. Mi smo na plaži in v vodi preživeli kakšni dve dopoldanski uri. S kopnega se je v poletni vročini veliko laže prilagajati na mrzlo morsko vodo. Na koncu se nam ni več zdela tako mrzla. Plaža je vredna polurnega izleta in tudi voda je na navadne poletne dni prav gotovo toplejša kot je bila ob našem obisku.
Pod oljkami smo si v senci, ki so jo preletavali brenclji in komarji, naredili kosilo na plinskem žaru in popoldne šli raziskovati še pozicijo plaže Limni, ki je bila na karti tik pod parkiriščem našega kamperja. Ljudje, ki so jo iskali pred nami, so se obračali praznih rok, mi pa smo vztrajali in se namesto levo obrnili na desno in našli pot do zapuščene kamnite vile, ki je bila prav gotovo nekoč last bogatih in vplivnih ljudi. Stopnice od vile vodijo naravnost na plažo, ki jo dosežete peš v manj kot desetih minutah. Bodite dobro obuti, ker je na koncu potrebno prečkati nekaj skal, po katerih bi vam lahko v japonkah, natikačih in podobni obutvi drselo. Plaža je bila precej bolj množično obiskana, saj leži pod parkiriščem, na katerem parkirajo obiskovalci še bolj priljubljene in množično obiskane plaže Rovinia beach. So pa vsi ti obiskovalci prišli na plažo po neki drugi nam neznani poti. No, naslednje jutro smo se iz tega oljčnika odpravili že ob sedmih zjutraj, saj smo potrebovali prazno cesto, brez ob straneh parkiranih avtomobilov obiskovalcev plaž in tudi srečanja z avtomobili prvih jutranjih kopalcev si nismo želeli privoščiti. Imeli smo prav in po ozki cesti zlahka zapustili to kočljivo pozicijo v starem oljčniku.
Še ene zavajajoče koordinate smo preizkusili. Morda je kdaj ta točka (N39.43289 E019.933201) bila vredna pet zvezdic, kot so jo ocenili uporabniki aplikacije park4night (še lani so jo oboževali). Danes ni več. Nekdo je z bagerjem razril površino, tako da bi morali kampirati na prašnem ostanku ceste brez sence. Plaža v bližini je bila lepa in nemška kamperja z vanom sta vztrajala v tistem prahu, mi pa smo se obrnili in pri taverni ob obali namesto desno zavili na levo in tam preživeli popoldne in noč ob nam sicer ne preveč ljubi mivkasti plaži.
