Čez mejo
Česa takega pa še ne! Cigan Baron je na poti v Turčijo šele malo pred turško mejo naletel na prvi avtodom na vsej poti od Ljubljane. Meja skoraj prazna, ljudje prijazni. Sicer se vam carinik sprehodi po avtodomu, odpira predale, hladilnik, zmrzovalnik, gleda pod žimnice, a vse to s humorjem in dobro voljo. Niti ni razrezal pliškotov, ker bi posumil, da švercamo drogo.
Prehod bolgarsko-turške meje je nekaj posebnega, saj vam poškropijo vozilo z razkužilom in vam za to zaračunajo 3 evre. Odlična domislica Turkov, ki največ tovrstnega davka na »žegnano vodo« poberejo od svoje diaspore, ki poleti prihaja na dopust oz. na obisk k svojim družinam iz držav Evropske unije. Pripravite gotovino, če nimate turških lir, so dobri tudi evri. Če imate samo bankovce, vam bodo drobiž vrnili v evrih. Prehod bolgarsko-turške meje je do konca zbirokratiziran in dolgotrajen tako na bolgarski kot tudi na turški strani. Čeprav ni bilo pretirane gneče, je vse skupaj trajalo tri ure. Po prestopu meje, se je treba ustaviti še na prvi PTT enoti, kjer morate obvezno kupiti nalepko HGS, ki omogoča samodejno cestninjenje. Ne nalagajte preveč denarja nanjo, saj je, ko jo enkrat imate, mogoče cestnino plačevati tudi s kartico ali gotovino. Brez nje pa ne gre. Na istem mestu prodajajo tudi telefonske kartice – za 24 giga podatkov boste odšteli 25 evrov. Ko smo šli nazaj, je bil mejni prehod skoraj prazen, pa je kljub temu trajalo uro in pol, največ na bolgarski strani. Turki vas bodo po hitrem postopku izpustili iz države (in vam še enkrat razkužili vozilo ter pobrali 3 evre), saj so v sistem vnesli vse mogoče podatke o vas. Še preden jim daste dokumente, vas že pokličejo po imenu, saj preberejo registrsko tablico. Bolgari pa si vzamejo čas in »naš« carinik se je počutil zelo pomembnega. Najprej je pokadil pol cigarete, potem pa se je počasi in z občutkom lotil svojega dela.
Prvo noč smo prespali v Nišu na parkirišču v bližini restavracije Biser (N43.32552, E021.89917), kamor smo prišli tako pozno, da ni bilo več pobiralca parkirnine, da bi nam zaračunal slab evro oz. 100 din za parkiranje. Privoščili smo si večerjo v etno restavraciji, ki je bila dol grede odlična. Naša naslednja postojanka je bil Odrin (Edirne), turško mesto, najbliže bolgarski meji.
Na parkirišče ob zabaviščnem parku (N41.662191, E026.552651), ki je smel zaradi ukrepov na našo srečo obratovati le do 22-tih, smo prispeli pozno popoldne in se kar peš odpravili v središče mesta. Ko se vrnete, bodite pozorni na komarje in poskrbite, da jih boste ob vstopu v kamper čimmanj spustili noter. Prav posebne rejene in nerodne komarje imajo tukaj, ki jih ni težko poloviti, so pa izredno nadležni in nikoli ne odnehajo.
V Odrinu naletite na največjo gostoto prodajalnic baklav, kar si velja zapomniti in se znova ustaviti na poti domov ter pripraviti prostor zanje v potujoči hiši. Imajo tudi nekaj spodobnih restavracij ter odlično zelenjavo (paradižnik, kumare in papriko), katere zaloge smo si naredili za na pot (en evro za tri kilograme paradižnika). S srede na četrtek smo spali odlično.
Mimo Carigrada
Kljub temu, da smo posodobili navigacijo za Turčijo, smo kupili tudi avtokarto, ki nudi nekoliko drugačno perspektivo. Že na poti proti Carigradu, smo opazili, da v navigacijski sistem Turki še niso utegnili vnesti vseh sprememb, še bolj zastarela pa je bila avtokarta. Pri Silivriju se lahko odločite, kako boste šli mimo Carigrada. Imate vsaj tri možnosti. Če se hočete Carigradu popolnoma izogniti, izberete najnovejšo avtocesto, ki so jo speljali skrajno vzhodno ob obali Črnega morja. Ceste še niso vrisali v avtokarto niti v elektronsko navigacijo.
Napotili smo se proti Izmirju in se počutili kot na francoskih avtocestah. Tako šestpasovna avtocesta kot infrastruktura s počivališči spominjata na francosko.
Kamp Altin
Kamp Altin najdete 100 km severno od Izmirja. Edini tujci tukaj. Zelo gostoljuben lastnik govori tekoče nemško in angleško.
Mivkasta plaža, dovolj sence, odličen wi-fi in NITI ENEGA komarja. 28 evrov z elektriko in celotnim kamper servisom za 5 oseb. Sproščeno vzdušje, brez mask, hijabov in burk. Izvenevropsko 21. stoletje s pridihom antične Grčije (N39.509998, E026.935101). Edini tujci poleg izmirskih družin, ki so si privoščile morske počitnice v glavnem v kamp prikolicah in šotorih. Še vedno velja, da je zadnji avtodom, ki smo ga videli, tisti, ki smo ga prehiteli malo pred bolgarsko mejo. Pivo »to go« v restavraciji 20 lir (dva evra). Pralnega stroja žal ne premorejo, čeprav ga aplikacija Park for Night obljublja. Nobene resne trgovine v bližini, dobite pa kruh, ki ga dostavijo na recepcijo.
Kratek postanek v Ayvaliku
V Ayvaliku so odlične ribje restavracije po razumnih cenah. Sezidali so jih čisto ob morju, kar je dobro za lastnike in slabo za tiste, ki nimajo dostopa do morja. Turčija ima sicer dovolj obale, da je ne more pozidati in preprečiti dostopa navadnim smrtnikom. Ayvalik je ribiško mestece z živahno tržnico, kjer lahko tudi ob nedeljah nakupite prvovrstne paradižnike, kumare, papriko in vso zelenjavo, ki jo potrebujete. Božansko dobre breskve so bile zrele in polne sonca, da je kar teklo iz njih (12 lir kg), na voljo pa so bile tudi nektarine in vse, kar zemlja ponuja sezonskega. Kosili smo v drugi najbolje ocenjeni ribji restavraciji (Trip Advisor) na zaprti terasi ob morju. Ribe, rakci, odlični ocvrti lignji, ki so ohranili svojo mehkobo, in priloge ali meze – najboljši so bili melancani.
Starodavni Pergamum
Vstopnina za arheološko nahajališče je 6 evrov na osebo (za otroke pod 8 let brezplačno) in zares impozanten je tukaj amfiteater, ki se spušča v prepad in je svoj čas lahko sprejel 10 tisočglavo množico. Med maloštevilnimi obiskovalci so bili poljski mladci in mladenke iz Bialystoka (ki smo ga obiskali leta 2018), ki so potovali z dvema starodobnima kombijema brez klime. Čudili smo se nedavni investiciji v glomazno vzpenjačo, ki turiste potegne na vrh arheološkega nahajališča Pergamum in tam poleg ruševin Trajanovega in Dionizijevega templja (Zeusov oltar so nemški arheologi odnesli v Berlin) ter talnih mozaikov občudovali dobro ohranjeni amfiteater, ki je svoj čas sprejel 10 tisoč ljudi.
Izmir
Prespali smo na parkirišču (25 lir na 24 ur) tik ob centru Izmirja, nekdanje Smirne in tretjega največjega turškega mesta, ki je imelo to nesrečo, da je leta 1922 pogorelo skoraj do tal, danes pa se ponaša z eno najlepših riv, na kateri smo videli prvo kolesarsko stezo sploh v Turčiji. Priporočamo (N38.41733 E027.12551). V 2. stoletju je bil poleg Efeza in Pergamuma eno izmed treh najpomembnejših mest v rimski provinci Aziji, pod Bizantinci pa je seveda postal pomembnejši Carigrad. Sprehod po svojevrstnem bazarju, kosilo v eni izmed restavracij na bazarju.
Poskusili smo kebab in si ogledali agoro, ki jo je po potresu leta 178 obnovil Mark Avrelij, zdaj pa si lahko ogledamo ruševine, med katerimi so dobro ohranjeni korintski stebri. Nazaj smo šli čez ribjo tržnico in si privoščili še ribo z zelenjavo za 15 lir.
Efez
Naša naslednja postaja je bil starodavni Efez. Najprej smo nameravali prenočiti v manjšem družinskem kampu, ko smo se mu približali, pa smo videli, da je res manjhen in ozek in da se nam ne ljubi manevrirati po tistem dvorišču, čeprav smo prebrali, da so gostitelji zelo prijazni in da dobro kuhajo. Obrnili smo se proti obali in prenočišče našli na ogromni mivkasti plaži, ki je zelo priljubljena med domačini. Srečali smo številne ženine in neveste, ki s svojimi razkošnimi belimi oblekami sedijo v mivki na tleh, da bi se skupaj nastavili fotografski kameri ob sončnem zahodu.
Najeli so tudi dron, ki snema srce parajoče prizore teka mladoporočencev po od zahajajočega sonca osvetljeni mivkasti plaži. Vredno najboljše turške serije. Koordinate plaže: N 37.946301, E 27.2735 Efez je najbolje ohranjeno starodavno mesto v vzhodnem Sredozemlju, če ne celo v celotni Evropi. Zgradil ga je Aleksander Veliki, po potresu v 2. stol. Pa ga je obnovil Mark Antonij. Razkriva življenje v grško rimskih časih in čeprav so ga v zadnjih 150. letih izkopali le 18%, je to ogromno. Po dolžini to meri cela 2 km. Zgodaj je treba na pot, poleti začnejo že ob 8-mih, da vas ne izčrpa poletna vročina. Ne drznite si oditi brez vode. To dobite zelo poceni tudi na vhodu in izhodu. Poleg tega, da je v Turčiji izredno poceni hrana (tudi v restavracijah, torej tudi delovna sila), je voda tista, ki je imajo v izobilju in jo za oči evropskega obiskovalca premalo cenijo. V restavracijah ne zaračunajo niti ustekleničene, sicer pa boste v trgovinah odšteli 5 lir za petlitrsko plastenko (50 centov), pred vhodom v turistični Efez pa dobite pollitrsko plastenko za eno ali dve liri.
Kamp Iște Bu
Po res zanimivem in obsežnem Efezu smo sklenili, da smo dovolj trpeli na poletni vročini brez morske osvežitve in se družno odločili, da je naša naslednja postaja kamp ob morju. Mivke smo imeli čez glavo in zaželeli smo si prodnato plažo. Srečo smo poskusili vzhodno od Bodruma, kjer smo se med dvema kampoma odločili za tistega, ki je bil bolj oddaljen od civilizacije. Kljub navigaciji smo ga s težavo našli in še težje zasedli (pot, ki ji proti koncu ne moremo več reči cesta, je bila nekako visokogorska in slabo vzdrževana, a bi se nanjo podali še enkrat).
Tako smo se za pet dni zataknili v kampu IȘTE BU ob morju po našem okusu. Prodnata plaža in senca visokih borovcev. Kristalno čista voda. Tudi ribe so nam spekli za kosilo tukaj na jugozahodu Turčije. Najbrž ne bi rinili sem čez hribe, če ne bi videli dobrih kritik drugih avtodomarjev. Na poti smo videli spoštovanje do dreves, izvir vode v katerem si je zaloge polnil lokalni senior s traktorjem in jih napolnil tudi nam, mi pa smo mu pomaga naložiti njegove na traktor. Kamp Iște Bu je pa dragulj sredi ničesar. Fotografije so zgovorne. (N 37.035024, E 28.111836)
Pamukkale in Hierapolis
V obcestni restavraciji ob prihodu v Denizli so prodajali tudi raznorazno posušeno zelenjavo. Papriko, feferone in jajčevce smo še prepoznali, druge stvari so ostale neznanka.
Pet dni počitka in občasnega kulinaričnega razvajanja z morskimi kosili in zadnji dan še s turškim zajtrkom je bilo dovolj, da smo zbrali moči in se premaknili proti Pamukkalam. Pot nas je vodila skozi milijonski Denizli (Z morjem), ki je središče tekstilne industrije in kmetijske pokrajine. Najbrž se večina turistov v ali natančneje skozi Denizli zapelje zaradi Pamukkal, a mesto kljub temu preseneča s svojo urejenostjo glavnih ulic. Ko smo iskali vijake, smo se zapeljali tudi v stranske ulice, ki so prav kontrastno neurejene na nasmetene. Pamukkale ali rimski Bombažni grad so ena največjih naravnih turističnih znamenitosti Turčije. Mnogi si te kalcitne police, prek katerih se preliva izvirska termalna voda, ogledajo na enodnevnem organiziranem izletu iz turških sredozemskih “all inclusive” resortov. Iz Antaliye ga dosežete v treh urah. Večina se zapodi po kalcitnih policah in potem v tej res hudi vročini slabo opremljena ne najde več moči za ogled Hierapolisa, ki je vsaj tako vreden ogleda kot Pamukkale in ga najdemo v istem sklopu (vse za eno vstopnico).
Ko boste tukaj, pojdite na ogled zelo zgodaj ali zelo pozno in si rezervirajte vsaj tri ure. Opremite se s širokimi slamniki in lahkimi oblačili, ki pokrijejo čimveč kože ter z dovolj velikimi količinami vode. Tudi kak prigrizek je dobrodošel, da vam ne bo treba stati v vrsti za res pregrešno drag fast food res slabe kakovosti. Obujte natikače, ki jih boste morali na poti po kalcitnih bazenih nositi v rokah. Čeprav letos ni takšna gneča (manjkajo neorganizirani, “divji” turisti ter turisti iz daljnje Azije in drugih celin), se proti sredini dneva še vedno gnete množica enodnevnih izletnikov z obale, ki so v glavnem rusko govoreči. Če boste na koncu preutrujeni za ogled Hierapolisa, si oglejte vsaj amfiteater ob zavedanju, da gledate enega od dveh ostankov amfiteatrov z ohranjeno sprednjo steno. Drugi je v provansalskem Orangu. Turški je večji in veličastnejši.
Če vam znese, si oglejte še Afrodizias v bližini. Nam ni, saj zahteva dodaten dan. Del tega smo odrasli počivali, otroci pa so se podili po res dobrih vodnih toboganih v kampu pod Pamukkalami, ki ga priporočamo zaradi izredno dobre lokacije in bazena z delujočimi tobogani. Do vhoda v naravno zgodovinski park namreč ni več kot sto metrov. V prvi tretjini julija 2021 ga je zasedalo le pet avtodomov, prostora pa je bilo vsaj za kakšnih 30. V običajnih sezonah bi lahko bila precej hujša gneča. Opozoriti vas moramo tudi na bližnjo mošejo, iz katere vas bo vsako jutro ob petih k molitvi vabil glasen posnetek mujezina. Domači petelini ga sredi dneva občasno uspešno imitirajo. Kamp Cetin Sokak: N 37.918036, E 29.121227
Eǧidir
Egidir je mestece in jezero, ki povezuje centralno Anatolijo prek Konye in Kapadokije s sredozemsko Antalyo oz. z Egejskim Efezom. Jezero je res ogromno in valovi in šumi podobno kot morje, le barve je temno zelene. V mestu je precej turistična mivkasta mestna plaža, ki premore tudi PZA (N37.879601, E030.8225). Ob jezeru ima turška vojska eno svojih večjih vojaških baz.
Tukaj so tudi stolpnice, v katerih živijo vojaške družine. Za 24-urno parkiranje (z uporabo prhe in sanitarij) zaračunajo 6 evrov. Plaža se le počasi spušča v globino, zato je še zlasti primerna za majhne otroke. Po kratkem izletu po obali bi se naslednjič odločili za drug PZA (N37.878262, E030.856307), ki sicer ne premore prhe, je pa okolica veliko lepša, pa tudi restavracije in tržnica so bliže. Po našem občutku ima Egidir za domačine v turističnem smislu status našega Blejskega jezera. Domačini celo mestece z jezerom dojemajo kot kraj za počitnikovanje in temu primerno je vse skupaj tudi urejeno. Kopanje je osvežujoče, voda čista. Klima je nekoliko prijaznejša, skoraj gorska, zato smo veliko bolje spali kot v Pamukkalah.
Afyonkarahisir
Sredi zahodne Anatolije nas je vleklo še v Carigrad, ki smo ga z avtomobilom in prek Bookinga kot skok z vzhodne grške obale za štiri dni obiskali že pred desetimi leti. Pot je bila še dolga in je tekla skozi mesto Afyonkarahisar ali kar Afyon. Ne bi se ustavljali, če ne bi prebrali, da premore veličastno citadelo vklesano v skalo na vrhu hriba nad mestom, ki te nagradi z veličastnim razgledom, če se povzpneš po več kot 550 stopnicah.
Bralo se je krasno, za vzpon pa se kljub mamljivi nagradi sredi vročega dne nismo odločili. Parkirali smo pod vrhom in si namesto tega ogledali nekaj kar dobro ohranjenih otomanskih hiš in lačni poiskali najboljšo restavracijo v mestu po mnenju kritikov Trip Advisorja – Aşçı Bacaksız. Pot nas je vodila v samo središče starega mesta in znašli smo se pred čisto majhno restavracijo s šestimi majhnimi mizami, ki so jih prav vse zasedali lačni domačini. Povedali, bolje – pokazali so nam, da so polni, potem pa nas je na pločniku ujel mlad chef, ki nam je v solidni angleščini predlagal, da počakamo kakšno minutko, pa se bo našla miza tudi za nas. Ni se nam ljubilo iskati druge restavracije, čeprav smo se spraševali, kaj bomo jedli v tem 10 kvadratov velikem prostoru, v katerem sta dva kvadratna metra namenjena kuhinji. Pa še mize se nam niso zdele dovolj velike za pet oseb. Pa nas je evropocentrični pogled prevaral. Na koncu smo sedli za mizo in kuhar nam je prišel povedat, da nimajo menijev, pač pa za kosilo skuhajo samo eno jed. Vdali smo se in dva v druščini sva slutila, da bo mesni del jedi ovčetina, ki je ne marava. No, dobro, ne bova zdaj komplicirala… Na mizo dobimo kar je le mogoče okusno in dišečo (nama sicer običajno smrdi) ovčje meso na turškem brezkvasnem kruhu z rižem in omako. S kruhom smo jo pomazali in prste polizali. Nič čudnega, poglejte, kako so to kuhali ( https://www.youtube.com/watch?v=por4sIRfFK8 )
Pred glavno jedjo smo na mizo dobili nekaj razčetverjenih čebul, za katere si prav tako nismo predstavljali, da jih bomo jedli zraven glavne jedi, pa smo jih, tako da so nam vsaj dvakrat dostavili nove, saj jih je zmanjkalo. Tudi sladica je bila videti neužitna. Nekakšna kocka iz nekakšne žitarice, s katere se cedi sladkor in kup smetane na vrhu. Kuhar nam pride povedat, da bo ena večja kocka dovolj za vse in da je glavna sestavina te sladice smetana iz bivoljega mleka, ki je na vrhu. Spet smo se zmotili. Pojedli smo jo kot bi mignil in bivolja smetana je bila izvrstna.
V vsem Afyonu ni bilo niti enega turista, niti jih niso vajeni srečevati. To skoraj pol milijonsko mesto je glavno mesto redko naseljene province s 700 tisoč prebivalci, zato smo seveda izstopali. Tako so nas gostje restavracije spraševali, od kod prihajamo, in ko smo rekli, da smo iz Slovenije, sta dva celo omenila Zagreb, v katerem sta bila še v času Jugoslavije. Razsvetlili smo jih, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana in kuhar, ki je vse to vlekel na ušesa, nam je prišel povedat, da je že bil v Ljubljani in na hrvaški obali, ko je študiral na Poljskem. Za kosilo smo odšteli 215 lir (21,5 evra) in primaknili nekaj napitnine, nakar nas je mlad kuhar, res srčno vesel, ker nam je bila hrana všeč, povabil na kavo na notranje dvorišče, kjer so se zadrževali družinski člani, ki so pomagali v restavraciji. Sedli smo na stolčke »za domače« v ozki uličici, vzporedni z glavno, ki je bila nekakšna pomožna ulica, ki so jo poleg te restavracije uporabljali še drugi obrtniki – najbližja sta bila dva krojača. Vsak lokal je imel sprednji vhod za stranke in zadnji vhod za domače. Nepozabno vzdušje poznega srednjega veka… Prinesli so nam kavo in čaj in medtem ko smo pili, smo opazovali domače otroke, ki so se motali med odraslimi, in druge obrtnike iz ulice, ki so si prav tako privoščili kakšno minuto odmora. Naš kuhar (ocenili smo, da nima več kot 30 let) se nam je občasno pridružil, ravno toliko da smo ga lahko vprašali, kaj je študiral na Poljskem. Povedal je, da je dokončal genetski inženiring, a se je odločil, da bo nadaljeval družinsko tradicijo vodenja restavracije kot predstavnik že pete generacije. Vse, kar zna, ga je naučil oče, ki je še aktiven v restavraciji, ki skrbno neguje tradicijo tudi z izobešanjem fotografij predhodnih kuharskih mojstrov.
Pot iz restavracije čez center mesta je bila prava paša za oči – kot da bi se sprehajali po stari Ljubljani med srednjeveškimi obrtniki – lončarji, kovači (ja, čisto pravi kovači, ne taki za turiste, v Sloveniji imamo, recimo, samo eno obrtniško družinsko kovaško delavnico nekje v Škofji Loki), izdelovalci tradicionalne kuhinjske posode … Neverjetno. In mi se sploh nismo nameravali ustaviti?! Morda bi morali ostati še kakšen dan. Ko smo se vozili naprej proti Kutahyi, smo opazili kontrastna predmestja z modernim kongresnim centrom (čisto zahodnoevropski pogled) in zahodnjaškimi stanovanjskimi stolpnicami. Mnoga turška mesta so namreč v zadnjih desetih letih podvojila svoje prebivalstvo in izpraznila podeželje. Ne vozite mimo središča mesta Afyonkarahisar, saj nihče ne ve, kako dolgo bomo še lahko občudovali njegov avtentičen utrip, ki nikoli ni služil potrebam turizma.
Kutahya - na kratko
V Kutahyo smo prispeli zvečer in parkirali na velikem parkirišču po priporočilih aplikacije Park for Night. Škoda bi bilo, če se ne bi sprehodili po središču mesta, ki prav tako ni nikakršen magnet za turiste. Na tržnici nas je ogovoril domačin s polnimi rokami vrečk zelenjave in sadja, ki ga je prav tako zanimalo, kaj počnemo v tem turškem zakotju. Bil je turistični vodnik med 55. in 60. leti, ki je nekoč delal v Antalyi, zdaj pa je zaradi pomanjkanja turistov ostal brez službe. Priporočal nam je, da naj si ogledamo mošejo in vodnjak in nam dal svoje kontaktne podatke za primer, če bi kjerkoli v Turčiji naleteli na težave in bi potrebovali pomoč. To isto je naredil tudi »naš chef« iz Afyona, res brez pomisli na kakršne koli koristi, ki bi jih lahko imel od nas. Da je turizem v Turčiji ta hip res bos in da se naslanja samo na pritok Rusov na turško sredozemsko obalo in v Carigrad, smo videli že v kampu Ištan Bu, kjer je bil edini tujegovoreči Turek natakar, profesor nemščine, ki je zadnjih devet let delal kot turistični vodnik v Fethiye in je prav tako ostal brez dela.
Carigrad
Z južne strani bi na najboljši PZA v Carigradu prišli kot bi mignil, skozi predor pod morjem, ki so za začeli uporabljati decembra 2016. Pozabite na to možnost, saj je omejitev višine za dvonadstropni predor, prek katerega pridete iz azijskega dela Turčije v središče Carigrada v petih minutah, le 2.80 metra in je namenjen le prometu z osebnimi avtomobili in mimibusi. Treba bo čez most in potem prevoziti pol Carigrada, da se boste približali PZA-ju na robu četrti Eminonu, ali pa na trajekt. To pa še ni vse. Dostop je skrajno zapleten in nasveti predhodnikov nam niso nič pomagali.
Če bi to pričakovali na turškem podeželju, pa si v Carigradu res nismo obetali, da bi dva meščana staknila glavi in bi eden od njiju prisedel v avtodom in bi nas vodil do cilja, ki je bil po zračni liniji oddaljen le 50 metrov, po cesti pa nekaj zapletenih kilometrov. Ne vem, kolikokrat se bi zaradi pomanjkanja označb še zapeljali mimo, če tega ne bi storil, in prav z ničemer se nam ni pustil oddolžiti. Carigrajski PZA (N41.0042, E028.9564) nima nobenih označb, le koordinate, ki povejo premalo. Bolje bi bilo, da bi mislili, da je vaš cilj športni klub z igriščem za mali nogomet. Tako bi vsaj videli igrišče in pravočasno zavili desno. Tudi to postajališče za avtodome je kot mnoga druga v Turčiji bolj ali manj samevalo. Prostora je bilo za 20 do 30 kamperjev, pa se nas je tam znašlo največ 5 na noč. Podobno kot v Grčiji tudi v Turčiji srečate največ francoskih avtodomarjev, ki so nori na odkrivanje antičnih znamenitosti, tuintam srečate še kakšnega nemškega, zelo redko, če sploh, pa italijanskega. Naši sosedje, s katerimi smo se zapletli v večurno debato, so nosili švicarsko tablico, izvirali pa so iz bosanske Tuzle. Seveda so prihajali iz francoskega dela Švice. Drugi sosed je bil Turek in videti je bilo, kot da zjutraj odhaja na delo.
PZA je sicer odlična izbira, če ga boste le našli. V 15-tih minutah pridete peš v središče mesta. Poleg tega, da se lahko oskrbite z vodo, uporabljate elektriko, izpraznete črno in sivo vodo, vam ponuja veliko število čistih prh in poleg vzhodnjaških WC-jev tudi enega evropskega, ki je pod ključem in je namenjen samo avtodomarjem. Ob večerih se v prhah srečate s športniki, ki trenirajo mali nogomet, lastnik, ki je očitno tudi trener, poskrbi za to, da imajo ženske svojo intimo, tako da jim za čas prhanja posodi ključ kopalnice in tako povzroči nekaj zastojev za fante. Res prijazna gesta. Za 24-urno bivanje na tem prostoru boste odšteli 100 turških lir oz. 10 evrov na avtodom.
Naši trije mastrechefi so kulinarični sladokusci in tako jim pustimo, da sami najdejo dobro restavracijo. V Carigradu nas je sicer nekoli zaskrbelo za cenovne gabarite, a smo presenečeni ugotovili, da je mesto v primerjavi s tistim, kar smo videli pred desetimi leti, zapuščeno. Nobenih uličnih prodajalcev vsega mogočega, še čisto solidne slaščičarne so se skrčile na le nekaj preživelih. Tako smo sledili Trip Advisorju in našim mladcem namignili, da se tukaj res ni mogoče zanašati na poštene recenzije, saj so ljudje iznajdljivi in prav gotovo vložio veliko energije, da jih dobijo po takšni ali drugačni poti. Kljub temu smo imeli srečo. Naša restavracija ni imela le čudovitega razgleda s terase, pač pa tudi dobro hrano po zmernih cenah in poliglotsko natakarico, ki se je z nami pogovarjala v angleščini, z gosti sosednjih miz pa v ruščini. Brez ruskih in najbrž tudi ukrajinskih gostov bi Carigradu po turistični plati res trda predla.
In še poučna zanimivost. Natakarica v naši restavraciji je po večerji izvedla šolski primer ribarjenja za recenzijami, saj nas je z zarotniško prijaznostjo (mi smo stari prijatelji, a ne?) prosila za petzvezdične recenzije. Kar na smeh mi je šlo zaradi osuplosti najstnikov, ki smo jih še malo prej opozarjali na to, da ni vse zlato, kar se sveti v recenzijah Trip Advisorja. Petzvezdične recenzije je tudi dobila, saj ni bilo razloga, da jih ne bi.
Za ogled znamenitosti smo imeli en dan. Zaradi ukrepov so bili stari podzemni vodnjaki, ki smo jih že videli pred desetimi leti, a bi si jih želeli ogledati ponovno, zaprti, prav tako pa tudi modra mošeja, ki nam je še ni uspelo videti. Zato smo se napotili proti ostankom 400 kilometrskega akvedukta, ki je v Carigrad pripeljal vodo. Tudi palačo Topkapi smo že videli in jo zaradi obsežnosti izpustili, nikakor pa nismo nameravali izpustiti začimbnega bazarja, ki nas je znova očaral. Ustavili smo se tudi pred Hagio Sophio, ki jo je medtem turški predsednik Erdogan znova spremenil v mošejo. Zaradi tega si jo turisti ogledujejo kar med obredi oz. molitvami, a za to ne plačajo vstopnine. Medtem ko smo razmišljali o tem, ali naj sploh vstopamo, se nam je približal turistični vodnik in ponudil 45 minutno vodenje. Uredil je papirnata pokrivala za ženski del odprave in nas res učinkovito popeljal po Hagiji Sophiji (obvladal je vse trike s sezuvanjem in shranjevanjem čevljev, tega včasih ni bilo treba početi) in nam povedal kar nekaj zgodb, ki jih še nismo slišali.
V Carigradu smo si privoščili tudi kosilo. Ponovno po kriteriju recenzij na Trip Advisorju. Tokrat smo jo malo slabše odnesli. Namesto dražjega ovčjega mesa so prinesli govedino, jedi sploh niso bile preveč okusne, pa še dolgo so se obirali. Dobra izkušnja za mlade ljubiteljske masterchefe. Natakar je sicer priznal napako in se opravičil in obljubil sladico v zameno. No, sladico so dobili tudi pri drugih mizah. Morda je pri vsaki kaj zamočil. 🤪
