Najprej malo Toskane
Lucca
Na poti na Sicilijo, se je Cigan Baron ustavil v toskanski Lucci. Toskansko mesto v južnem delu severozahodne Toskane z okoli 85 tisoč prebivalci preseneča z velikostjo starega dela mesta. Ozke uličice so slikovite in nenačičkane. Ponaša se z nekaj stolpi, na katere se lahko povzpnete po več kot 200 stopnicah. Nekaj so jih zgradile bogate družine kot Torre Guinigi kar tako iz prestiža, imajo pa tudi javni urni stolp (Torre delle Ore), na katerega smo se pogumno povzpeli z družinsko vstopnico (12€). Zgradili so ga v 14. stoletju in je v občinski lasti. Občina obnavlja stari urni mehanizem, ki še deluje, trije zvonovi pa pritrkavajo ob vsaki polni uri.
Mestna znamenitost je tudi elipsast trg, ki so ga zgradili znotraj nekdanjega rimskega amfiteatra in je zdaj poln restavracij in turistov. Pozornosti vreden je še Mercato del Carmine, ki so ga leta 1342 dobili karmeličani od škofa Gugliema II. Leta 1500 so ga spremenili v cerkev sv. Marije, leta 1873 so ga uporabljali kot sodišče, leta 1930 so vanj preselili glavno mestno tržnico. Zadnjih 8 let ga vztrajno obnavljajo, restavrirali so celo zvonik in poskrbeli za potresno varnost. Danes ga uporabljajo kot prizorišče razstav in umetniških prireditev. Lucca je bila kakih 500 let neodvisna republika dokler ni temu leta 1805 naredil konec Napoleon.
Tukaj se dobro je tudi v turističnih restavracijah za 12 metrov visokim obzidjem, na katerega se zlahka povzpnete, se po njem sprehajate ali kolesarite. Za riževo skledo z avokadom, stročnico in lososom/tuno/piščancem/vegi boste odšteli toliko kot v Ljubljani, le da boste morali ljubljansko odnesti s seboj, tukaj pa vas strežejo od spredaj in od zadaj za 1.5 € »pogrinjkovine« na osebo.
Ozke uličice, ki ne dovoljujejo, da bi se temperatura v stanovanjih preveč dvignila, so lahko še danes brez klim, ki bi lahko visele z zunanjih zidov, vendar pa nam ni bilo jasno ali je tako zato, ker dejansko nimajo potrebe po klimah ali pa jih zakonodaja v starem mestnem jedru ne dovoljuje. Stare hiše vzorno obnavljajo, zunanji zidovi morajo ohraniti svojo prvotno podobo. V Lucci smo naleteli tudi na romunsko pravoslavno cerkev.
Lucca je mesto Giacoma Puccinija in ob večerih ponuja tudi gratis koncerte, ki jih nismo obiskali, ker smo nadaljevali pot proti bližnji Pisi.
Za obisk Lucce priporočamo plačljivo parkirišče (10 €/24 ur), 15 minut hoda do obzidja starega dela mesta. Možnost odlitja sive vode. N43.840099 E010.488
Čez Piso v Sieno
V Pisi smo se ustavili le na kratko, saj samo en član naše odprave še ni videl poševnega stolpa in lepo ohranjenega srednjeveškega trga. Naš naslednji cilj je bila Siena. V iskanju PZA smo se raje odločili za navadno parkirišče, katerega izbiro toplo priporočamo vsem, ki bi radi parkirali čimbližje staremu delu mesta. Na ulici 4 Viale Pietro Toselli N43.327702 E011.3344 Tudi tukaj se bo kljub poletju v jutranjem delu noči treba pokriti z deko. Zjutraj smo samo vstopili v dvigalo, se povzpeli 5 nadstropij in po desetih minutah hoje smo se znašli pred Ovilskimi vrati v starem delu mesta.
Nad njimi je frančiškanska cerkev in kmalu tudi že fenomenalno ohranjenim hipodromom, na katerem se 2. julija začne Palio – tekma v konjskih dirkah med 10 sienskimi četrtmi, ki so že konec junija predstavljale svoje ekipe. Vsaka četrt ima zastavo oz. ruto v svojih barvah in tako odeti v svoje barve v spremstvu bobnarjev slavnostno korakajo po sienskih ulicah. Seveda ima tekma več stoletno tradicijo in seveda se na hipodromu ob tej priložnosti zbere staro in mlado. Že na predstavitvi ekip je bila gneča, kaj bo šele 2. julija.
Nad hipodromom je čudovita katerdrala, ki jo zelo lepo vzdržujejo. Kako je le ne bi, saj vstopnina vanjo brez balkona znaša 15 € na osebo, z vključenim balkonom pa 20. Zgodovinske znamenitosti Siene (ne pozabimo na glavni mestni trg) z vsemi cerkvami sicer daleč presegajo zmožnosti vzdrževanja mesta z dobrimi 50 tisoč prebivalci, zato poleg državne pomoči turistični denar zelo prav pride. Treba jim je priznati, da ni videti, da bi ga metali stran. Od turistov živijo tudi gostinci in prodajalci spomnikov, pa hotelirji, sobodajalci itd. Stari del mesta kliče po še in še, tako da se boste prej ko slej znašli pred restavracijo s praznim želodcem. Cene so celo v najbolj turističnih predelih nižje od ljubljanskih, porcije pa nekoliko manjše.
Tropea
Saj ne, da bi morali potovati tako daleč zaradi morja, vendar pa če iščete postanek na poti za dan ali dva lenarjenja, se ustavite tukaj. Ne pozabite še pred namestitvijo opraviti kamper servisa, sicer ga boste morali šele ob odhodu, ker res ne boste hoteli še enkrat manevrirati s svojega prostorčka pod drevesi. Kamperji so zloženi kot sardine, a jim prav nič ne manjka. Zjutraj pripeljejo svež kruh, dopoldne ribe in morske sadeže, pa prav dobre restavracije so v bližini po razumnih cenah. Lokalno vino je dobro, 9 € buteljka v restavraciji, ki ima poleg morske hrane tudi pizze po 8 evrov. Če si zaželite v center, se le povzpnete po stopnicah.
Tukaj nam je mrknil akumulator in lastnik je poklical lokalnega mehanika, ki je bil v soboto dopoldne v desetih minutah na kraju dogajanja z novim, ki ga je v nekaj minutah zamenjal in ni imel zlatarskih cen. Tudi kamp ne (30€ na noč za 4 osebe nad 12 let). Še to. Tukaj ni nobenega komarja.
Naposled Sicilija
Do Neaplja smo kar padli po italijanskih cestah, Kalabrija pa se vleče in vleče čez neštete predore in viadukte. Za trajekt boste odšteli 91€ (povratna karta za več kot tri dni) in čez kakšne pol ure se boste znašli na vzhodnem robu Messine. Mi smo obrnili proti vzhodu, saj je bil naš prvi cilj vulkan Etna. Še prej smo se ustavili v mestu Bronte v notranjosti, severno od Etne.
Sicilska vasica kamnitih hiš Bronte je znana po pistacijah in pistacijevi kremi. Celo pistacijev liker in limončelo (nekakšen pistačelo) delajo. Če se boste mudili tukaj okrog, priporočamo prenočevanje na turistični kmetiji med vinogradi nedaleč stran. PZA z osnovnimi sanitarijami in elektriko ter majhnim bazenčkom vas bo stal 18€ na noč. Pa vino lahko pokušate in ga tudi kupite. 37.873824, 15.026152
Etna
Izhodišče za Etno je Riffugio Sapienza, nad 1900 m nadmorske višine. Imajo ogromno parkirišče (pol dneva 3,5€, cel dan 6 €, po 16. uri brezplačno), kjer brez težav prenočite (tudi poleti pride ponoči prav dodatna deka). Od tod naprej se morate izogibati mnogim pastem.
Če ste kondicijsko dobro pripravljeni in radi vstajate zgodaj, boste kot za šalo peš opravili pot na okoli 2.500 m n. v., do koder vozi gondola, za katero bi sicer odšteli 30 € na osebo (povratna karta). Če niste iz takšnega testa, si jo le privoščite, obratovati začne ob 9-tih (zadnja vožnja ob 16-tih). Vsekakor pa vas želimo obvarovati pred turistično pastjo. Nikakor ne plačujte vožnje do »vrha« z big foot minibusi, ker vam bo zelo žal. Za štiri osebe skupaj z gondolo to namreč stane 280 €. Minibusi vas peljejo le kakšnih 5 km daleč in ne premagajo niti dodatnih 200 m n.v., poleg tega vas pa še zavedejo, saj njihova pot ne pelje proti vrhu kraterja.
Na Etni je vzpon do vrha brez najema vodnika vulkanologa prepovedan. Kljub temu se da priti zelo daleč, če poznate pot. Seveda je ne poznate, saj ni označena. Tako na Siciliji (morda pod pretvezo skrbi za varnost) preprečujejo samoiniciativo pohodnikov, kar nas je nekoliko spominjalo na nedostopnost italijanskih plaž, ki so bolj in bolj v zasebni lasti, med lastniki pa je več in več korporacij. Najem vodnika pa v primeru Etne sploh ni slaba ideja. Najdete namreč ponudnike, ki vas od Reffugio Sapienza pa do vrha kraterja in nazaj vodijo za 55 € na osebo, kar je sploh v primerjavi s ceno gondole in minibusov čisto razumno, tudi če pešačite. Posadka Cigana Barona ni prišla do vrha, pač pa le do višine Triglava, od gondole naprej v lastni režiji. Kljub vsemu je izlet na Etno doživetje. Priporočamo visoke nogavice in dolgo trenerko, ki pade čez pohodne čevlje zaradi črnega prahu. Pa zaščito pred soncem seveda.
Siracuze
Najdemo PZA ob trgovskem centru N37.07080 E015.2612), še prej napolnimo zaloge in se namestimo. PZA je nadstandarden, saj ima tudi sanitarije in prhe (brez doplačil), kot kamp bi pa bil res osnoven, saj nad umivalniki ni niti ogledal. Vsekakor se cena računa na kamper (17 do 20 €, odvisno od sezone) in ne na osebo, kar pomeni, da gre za PZA.
Odliv črne vode gre sicer tukaj malo po domače in je treba zamižati na eno oko. Skrb za okolje pač na Siciliji ni ravno na vrhuncu. Upravičeno se boste spraševali, kam so usmerili odpadno vodo iz sanitarij in prav gotovo rešitve niso preveč sofisticirane. Lastnik PZA-ja ima minibus, s katerim vas ob določenih urah odpelje (in potem tudi pobere) v center mesta ali v arheološki park in vam za vožnjo zaračuna. Naš račun je skupaj s povratno vožnjo za 4 osebe in ceno prenočevanja na PZA na koncu znašal 30 €. V res vročih Sirakuzah, ki so najbrž najstarejša starogrška sicilijanska naselbina in so bile v 5. stol. pr. n. št. tako velike kot Atene, smo središče mesta in cerkev jokajoče Marije izpustili in se usmerili v arheološki park. Vstopnina bi morala biti 13€ na odraslo osebo (otroci do 18 let s predložitvijo dokumenta brezplačno, mladi od 18 do 26 let polovična cena), naša ekipa je imela dva odrasla in dva mlada iz vsake skupine po enega, in ne vemo, po katerih pravilih nam je biljeterka za vse skupaj zaračunala samo 13 €, tako da smo imeli vsi štirje veljavne karte, ki so brez zapletov delovale na elektronskih kontrolnih točkah. Zaradi nenavadnega izračuna se seveda nismo razburjali.
Arheološki park je ogromen in že ob 9-tih zjutraj je bilo tam vrooooooče kot v peklu. Ne premore prav veliko sence, zato smo se malo dlje zadržali tam, kjer je bila. Sirakuze so Arhimedovo mesto in arheološki park se ponaša tudi z Arhimedovo grobnico, ki bi jo lahko videli tudi z ulice, če bi vedeli, kje je locirana in si je morda sploh ne bi šli ogledati, če bi vedeli, da Arhimed sploh ni pokopan tukaj in da gre za domnevno grobnico. O tem vas informirajo na kraju samem, ko se že prebijete po dolgi vroči poti. Tudi v arheološkem parku v Sirakuzah je dobro poskrbljeno za to, da ostanete neinformirani, če ne znate italijansko oz. če ne najamete vodnika.
Že italijanske oznake so skope, opisov skorajda ni, angleščine pa tukaj kot da ne poznajo. Karta arheološkega parka je neuporabna. Vseeno smo poleg Arhimedove grobnice (Arhimed se je vsaj rodil v Sirakuzah) na poti do katere se sprehodite tudi skozi prijetno senčno Latomio di santa Venera, našli Dionizovo uho ter grški in rimski amfiteater (skupaj z atletskim stadionom). Grškega so pripravljali na poletne predstave iz antične dramatike, zato je bil obložen z lesom in odrskimi kulisami.
RAGUSA - antična Hybla Heraia
Ne vozite mimo Raguse. Tudi če se vam mudi na morje, se zapeljite skoznjo, ker nočete zamuditi osupljivega pogleda na gornje mesto (Ibla) s ceste, zaradi katerega vam spodnja čeljust obvisi na sklepu. Fotografije ga ne morejo pričarati. Marsikam se da s kamperjem pririniti tudi v starem delu mesta, a priporočamo vam, da parkirate (mi smo tudi prespali) ob glavni cesti pod zidom (N36.92668 E014.74971) in se peš povzpnete v baročni stari center (Ibla). Tam boste našli številne restavracije s sicilijansko hrano, pa tudi eno odlično francosko, ki ima malce precenjeno široko ponudbo francoskih vin. Srce starega mestnega jedra je iblska katedrala, ki je posvečena sv. Juriju in se dviga nad istoimenskim trgom, v drugem delu mesta (spodnje, mlajše mesto) pa kraljuje katedrala sv. Janeza Krstnika.
Oba dela mesta ločuje globoka grapa (Vaile dei Ponti) in ju povezujejo štirje mostovi (eden je iz 18. stol.). Gornji del mesta je iz obdobja italijanskega baroka, čeprav je veliko starejše (najbrž iz 3. stoletja pr. n. št. Leta 1693 ga je namreč potres skoraj zravnal z zemljo oz. s skalo in takrat so ga začeli graditi znova. Ragusa (75 tisoč prebivalcev) ni obmorsko mesto, ima pa svoje pristanišče Marina di Ragusa, ki je kakšnih 25 km oddaljeno od mesta. Tam so najbolj priljubljene plaže in nekaj kampov. Če imate radi dolge mivkaste plaže in morje do kolen, so te kot nalašč za vas. Prodnato plažo boste tukaj težko našli. Mi smo se za dve noči ustalili v kampu Baia del Sole, ki je ponujal dovolj sence in plažo čez cesto.
Z bivanjem v kampu (43 € za štiri osebe nad 12 let skupaj z elektriko) si kupite tudi pravico do ležalnika in senčnika na plaži. Tudi tukaj bode v oči razparceliranost plaže, ki si jo lastijo razni zasebniki, tudi lastniki kampa, ki je na sceni že od 60-tih let prejšnjega stoletja in je zato čudovito osenčen. O njegovi starosti pričajo le stare sanitarije, v katerih pa lepo skrbijo za čistočo. Bodite pozorni na to, da se lahko prijavite v kamp do 13. ure in potem šele po 16. Če ste bolj avanturistične narave, lahko parkirate tudi ob cesti malo naprej po ulici, kot sta to storila dva avtodomarja iz Rima, ki ju zaradi tega ni nihče nadlegoval.
VILLA DEL CASALE V PIAZZA ARMERINA
Na Siciliji na vsakem koraku trčite ob antične spomenike in seveda ne morete zaobjeti vseh na enem potovanju. Na koncu si priznate, da ste večino izpustili in se želite vrniti enkrat v prihodnosti spomladi. Villa del Casale pa je tisti starorimski spomenik, ki ga ne smete izpustiti. V uri in 15 minut vodenega ogleda (toplo priporočamo vodenje) izveste vse, kar so doslej razbrali iz izkopanin rimske vile iz. 3. ali 4. stoletja n. št., ki jo je v 12. stol. zalilo blato in so jo odkrili šele konec 19. stoletja. Ogromno so že izkopali in precej že lahko izveste o vili, ki je bila v lasti družine neznanega rimskega bogataša in vplivneža.
Prekrasni mozaiki, ki govorijo zanimive zgodbe, pravi rimski wellnes, ki ga ne boste prav pogosto videli tako lepo ohranjenega, bogato omozaičena tla 64 m dolgega hodnika, ki je ločeval zasebni in malo manj zasebni del ogromne vile, in še marsikaj boste videli.
Izvedeli boste tudi, da bikini ni inovacija 60-tih let prejšnjega stoletja, saj mozaiki v rimski vili prikazujejo športnice v bikiniju in da bazilika nekoč ni bila namenjena sakralnim opravilom, pač pa je bila prostor trgovskih in političnih pogajanj. Vse to najdete pod streho čudovite rimske vile, ki je prav gotovo bila v lasti družine enega najpomembnejših Rimljanov, ki je morda služila le kot lovski ali počitniški objekt in zelo verjetno je imela družina v lasti podobno vilo tudi na celini in še v kateri od rimskih provinc. Območje rimske vile arheologi še vedno izkopavajo, zato je zelo verjetno, da kmalu odkrijejo kaj novega. Čeprav smo sami skopi, ko gre za vodiče, in se raje sami pripravimo prek literature, nam za strošek vodenja (50€ za uro in 15 min) v primeru rimske vile ni bilo žal.
Če bi bila pomlad, bi se po ogledu Ville del Casale najbrž odpravili še v dolino templjev (Valle dei Templi), ko smo že bili na poti proti Agrigentu. Vročina nam tega sredi dneva ni dovoljevala. Ogromna dolina, v kateri najdete Heraklejev in Herin tempelj, pa Demetrino svetišče, pa templje Castorja in Polluxa Hefajsta in olimpskega Zeusa iz 5. stol. pr. n. št, svetišče htonskih božanstev, zgodnje krščanske katakombe in še marsikaj si zasluži precej več pozornosti kot bi je lahko dobil od nas sredi vročega poletnega dne in bo počakal na eno od prihodnjih pomladi.
Agrigento (grški Akragas) so rimljani zasedli leta 210 pr. n. št. in je naselbina, ki sodi k dolini templjev, saj so se tja prebivalci umaknili v času barbarskih invazij in si zgradili mesto na skali. Vladali so mu Bizantinci, nekaj časa Arabci in na koncu še Normani (1087), ki so v 11. stoletju zgradili impozantno katedralo na vrhu hriba. Sprehod skozi mesto ozkih uličic je zelo zanimiv. Poleg katedrale si lahko ogledate tudi samostan Sv. Duha (Convento di Santo Spirito) iz leta 1295, arheološki muzej, Diocesanov muzej in trg Viktorja Emanuela, ki povezuje stari in novi del Agrigenta. Ljubitelji literature si boste morda želeli ogledati rojstno hišo nobelovca (1934), dramatika in romanopisca Luigija Pirandella v predelu Contrada Kaos, ki še sodi k Agrigentu.
V Agrigentu priporočamo plačljivo parkirno mesto pod drevesi (N37.30759 E013.58871) in pešačenje do starega mestnega jedra (15 do 20 minut hitro mine, ker se pogled ne dolgočasi). Tukaj se lahko je tako dobro kot tudi slabo. Najbrž večkrat slabo, ker mrgoli fast food menijev za ne preveč nizko ceno. V prvi tretjini julija še ni bilo poplave turistov. Priznamo, da smo jedli srednje dobro. Zdaj pa gremo na morje.
