Gremo čez Nemčijo
Malo pred dopustom je padla družinska odločitev, da gremo za spremembo z avtodomom v Francijo. Zanimivo izkušnjo smo zaželi 10. julija s polnim hladilnikom v avtodomu, česar do zdaj pri dopustih z osebnim avtomobilom nismo bili vajeni, polnim rezervoarjem goriva, polnim rezervoarjem čiste vode, praznim rezervoarjem odpadne vode, prazno kaseto za »osebne odpadke« in polno zalogo plina v dveh jeklenkah. Vsi potniki smo zasedli svoje položaje, sam kot šofer in glavni sponzor, žena kot prvi navigator, drugi sponzor in prva v kuhinji, najstarejši sin si je vzel vse komplete magic kart, ki jih je ves čas dopusta vneto preučeval ter se za druge zadeve bolj malo menil, razen če je bilo nujno. Drugi sin se je vključil v samo potovanje in organizacijsko bolj sodeloval pri potovanju ter hči, ki jo je zanimalo vse po malem.
Tako predor Karavanke, k sreči odprt, je za nami, tudi Avstrija je za nami. Prva noč v avtodomu na dvorišču male podeželske hišice pri znancih v deželi čebulastih zvonikov – Münsing – v okolici Münchna. Parkiran avtodom z višino 3,1m je bil videti večji od hišice kar je priznal tudi prijatelj Andi in to takoj objavil na svetovnem spletu.
Naslednje jutro smo nadaljevali pot po starejših a še vedno solidnih in brezplačnih nemških avtocestah do Strasbourga v Franciji, deželi rondojev. Ta prometna rešitev se uspešno širi po vsej Evropi in če je prostor na sredini tega sicer prometnega objekta lepo ali tematsko urejen, je lahko prava paša za oči. Rondoji z različno zasaditvijo pisanih rož tudi v obliki grbov mest, zasaditvijo vinske trte, palm in celo postavitvijo odsluženega lovskega letala ali starega tanka. Po marsikaterem rondoju smo se večkrat peljali, ne samo zaradi ogleda ampak tudi, ker je takšna prometna ureditev zelo prikladna za ugotavljanje prave smeri sicer bi se morali zaradi zgrešenih odcepov kljub navigaciji večkrat obračati.
Prek Strasbourga v Gien
Prenočili smo na prvem PZA (48.566373, 7.800100), na katerega smo naleteli. Počasi smo dojeli, kaj dom na kolesih z motornim pogonom poleg goriva še potrebuje na potovanju. To je »rešetka« oz. odtočni jašek za izlitje odpadne vode, jašek oz. greznico za izpraznitev kasete »osebnih odpadkov«, pipo za priklop cevi za točenje čiste vode in pogojno priklop na električno omrežje, česar naš avtodom sicer ni nujno potreboval, saj razen klimatske naprave vse deluje tudi na plin. Običajno PZA obsega še nekaj parkirnih mest za avtodome kar pomeni tudi možnost prenočitve. Večinoma je v Franciji parkiranje na PZA in odložitev odpadkov brezplačno. Plača se voda in elektrika in sicer npr. točenje vode 10 min. za 2€ in priklop na elektriko za 4 ure za 5€. Vsa oskrba se izvede na servisni točki PZA vključno s plačilom (z gotovino ali plačilno kartico ali tudi žetonom) vode in elektrike na avtomatu.
Do središča Strasbourga se je s PZA dalo priti s kolesi, vendar pa je malo deževalo, zato smo se naslednji dan tja kar odpeljali in parkirali sredi mesta. Kljub plačilu parkirnine so nas nekakšni postopači nadlegovali za doplačilo za varovanje. Klonili smo in se znebili nekaj drobiža. Po jutranjem ogledu starega središča Strasbourga, ki je zaradi katedrale in lepo ohranjenega starega mestnega jedra vreden ogleda, smo mesto zapustili in se odpeljali proti mestu Gien ob reki Loari. Loara, »reka ali dolina gradov« je bila tudi naš glavni cilj. Tu smo za prenočitev izbrali kamp (47.681873, 2.623751), kjer smo tudi spoznali nove prednosti avtodoma s »komarniki«, mrežami proti komarjem in ostalim žuželkam na oknih avtodoma, ki so za področja z veliko sladke vode, kot je porečje Loare, nujna. Komarji so tam zares giga velikosti. Kamp je vseeno bolj udobna namestitev kot PZA in še vode za tuširanje ter kuho smo imeli v izobilju. Vodni rezervoar avtodoma ima namreč omejeno kapaciteto. Za tuširanje se porabi okoli 9l na osebo, ob primerni varčnosti, seveda. Daleč največ vode se porabi v kuhinji, predvsem za pomivanje posode, zato jo je potrebno pogosto točiti na PZA-jih ali preden zapustimo kamp. Tudi priklop na elektriko je v kampu cenejši in neomejen za čas bivanja. Prve dni potepanja ob Loari in ogledovanja gradov smo sicer klimo potrebovali za gretje avtodoma zaradi precejšnje ohladitve (takrat še nismo imeli Cigana Barona, ki ima vrhunsko ogrevanje in tako dobro izolacijo, da niti poleti v Grčiji nismo potrebovali dodatne klime). Gien je staro mesto s starim mostom nad reko in starim gradom s katedralo nad reko, ki vijuga med nanosi mivke, ki jim rečejo plaža. Ta vtis idilične podobe se je potem ponavljal v večini krajev ob Loari.
Orléans
Na poti proti mestu Orléans je bil prvi pravljični grad, ki smo si ga ogledali, »grad Sneguljčice«, Sully-sur-Loire in to na sam praznik francoske revolucije 14. julija. Ob gradu so zato mestne oblasti pripravile zabaviščni prostor z različnimi igrali predvsem za družine. Tu se je videla prava raznolikost francoske družbe, kjer so priseljenci po občutku sodeč kar večinsko prebivalstvo in staroselci manjšina.
Po ogledu gradu smo nadaljevali pot proti Orléansu, ga prevozili in se nastanili v mestnem PZA, ki ga v času turistične sezone omogoča samo mesto. Brezplačno smo se oskrbeli z električno energijo, vodo in spustili odpadno vodo. PZA mesta Orleans odprejo samo v sezoni za tri mesece, ima veliko število parkirnih mest, kar kaže na to, da je Francija tudi dežela avtodomarskega turizma. Ker ni odprt vse leto, je pot do njega slabo označena. Sicer so Francoska PZA povsod lepo označena in urejena, saj v Franciji tudi avtodomarstvo sodi k turizmu. Francozi, še zlasti upokojenci, množično potujejo z avtodomi po svoji deželi.
Orléans je staro zgodovinsko mesto z znamenito katedralo z dvema venčastima zvonikoma v obliki prstana. V katedrali je tudi obeležje device Orleanske (Jeanne d’Arc), ki je komaj 17 letna prevzela pobudo in povedla vojsko kralja Karla VII in leta 1429 s pomembno zmago nad Angleži za mesto Orléans v stoletni vojni prevesila vojno v korist Francije.
Grad, ki smo si ga želeli temeljito ogledati, je bil tudi največji od vseh ob Loari, lovska rezidenca francoskih kraljev Chambord. Parkirali smo na PZA (47.618949, 1.511705) tik pred gradom. 24 urno parkiranje s spanjem je stalo 11€ ter še 2€ za »tankanje« čiste vode v rezervoar in to je vse. Naslednje jutro pa za ceno vstopnic v višini 22€ na odraslo osebo (brezplačno za otroke) na ogled gradu. Zanimivost gradu je tudi stopnišče v izvedbi dvojne vijačnice tako, da se dva, ki gresta po istem stopnišču iz istega nadstropja sploh ne srečata. Stopnišče naj bi konstruiral sam Leonardo da Vinci, sicer cenjen gost na francoskem dvoru. Na tem stopnišču so snemali znani film Nevarna razmerja. Grad si lahko ogledate tukaj: https://www.chambord.org/fr/
Stavba obsega 400 sob, 365 kaminov, 13 velikih stopnišč, staje, ki sprejmejo 1.200 konj in dvorišče, ki ga obdaja močno obzdije.
Cheverny in Bois
Dan smo nadaljevali z obiskom še enega gradu Cheverny za 37,50€ za vseh pet. Bogato opremljen grad je vreden ogleda. Poleg razkošne notranje opreme so za posestvo tega gradu z lovsko tradicijo značilni angleško-francoski lovski psi, ki jih še vedno vzrejajo in vodijo na lov. Več deset jih je bilo v posebnem pesjaku.
Naslednji postanek ponovno v kampu ob reki pod gradom Chaumont-sur-Loire (47.485748, 1.194576). Z avtodomom smo vozili tudi kolesa, saj je Francija tudi dežela urejenih kolesarskih poti, ki so deloma ali v celoti namenjene kolesarjem, opremljene pa so s prometnimi znaki in smerokazi za kolesarje. V nedeljo, 17. julija, smo izvedli kolesarski izlet v staro mesto Blois, več kot 20km ob reki v eno smer. Malo smo bili skeptični o zmožnosti 6 letne hčerke, da bi zmogla prekolesariti cca 50km a smo bili nad njeno fizično kondicijo navdušeni. V sicer čudovitem mestu Blois je bila nedelja zares prosti dan, saj je bila večina lokalov zaprta. V eni od redkih odprtih »kvazi« restavraciji smo nekaj malega naročili in pojedli po dopoldanskih cenah, plačali pa po podvojenih, popoldanskih. Tu smo spoznali kako drage so francoske gostinske storitve, kar nas je pripravilo do tega da smo si hrano ves dopust pripravljali sami v avtodomarski kuhinji.
Chenonceau
Naslednji dan smo imeli kosilo ob poti na odmaknjenem počivališču sredi gozda ob ribniku. Bili smo sami in na voljo smo imeli več prostih lesenih miz. Izbrali smo tisto, ki je bila obdarjena z najboljšo senco, dan pa smo zaključili z ogledom gradu Chenonceau. Slikoviti grad je postopoma zgrajen preko reke Cher. Okusno, moderno opremljen za svoj čas, z bogatimi holandskimi tapiserijami in lepimi kamini, dobro ohranjenimi kuhinjskimi prostori ter vrtovi na obrežju reke, govori o svoji preteklosti. Grad je uporabljala Diana de Poitiers, ljubica in svetovalka kralja Henrika II, ki je bila od kralja starejša za 20 let, a je že pred stoletji poznala lepotne kure za pomlajevanje. Henrik II je bil sicer poročen z eno od najbolj znanih francoskih kraljic Katarino Medičejsko, ki je svojemu možu kralju, dejansko razvajenemu sinčku, preračunljivo spregledala tudi ljubico, ki ji je po kraljevi smrti »za kazen« dodelila drugi, razkošen, a po njenem mnenju manj ugleden grad. Katarina Medičejska je bila tudi sicer mati treh francoskih kraljev. Kraljeva dinastija je bila »lastnica« celotnega kraljestva torej Francije vključno z gradovi, ki so jih dodeljevali za zasluge svojim ministrom, zakladničarjem, generalom itd… Trenutni lastniki gradu ali bolje plemiška družina, ki ga je imela v »lasti«, je bila dolžna preživljati in prenočiti kralja z vsem spremstvom, če je ta slučajno potoval po kraljestvu. Tako ni čudno, da so »kraljeve sobe« v gradovih med najbolj ohranjenimi saj v večini kralj ni nikoli prenočil, ker se v večini gradov nikoli ni ustavil.
Amboise in Villandry
Naslednja postaja je bil PZA na otoku sredi Loare (47.417495, 0.988451) v mestu Amboise. Tu je bilo potrebno plačati ob vstopu za 24 urno parkiranje 13€ vendar sta bila priklop na elektriko ter čista voda vključena v ceno. S PZA smo naslednje jutro peš obiskali staro mestno jedro. Popoldne pa si za 34€ za vseh pet ogledali grad Villandry z najobsežnejšimi in najlepšimi vrtovi.
Prenočili smo v kampu v kraju Langeais (47.330265, 0.417902) za 23,44€, si privoščili malce daljše tuširanje, dolgolaske pa še umivanje las. Naslednjega dne smo šli na hiter ogled gradu Azay-le-Rideau in popoldne pa smo si ogledali grad Trnuljčice Usse z v starinska oblačila odetimi lutkami ter pravljico o Trnuljčici, ki je bila tako rekoč razstavljena po grajskih sobanah in v stolpu. Šestletna hči je navdušeno večkrat pretekla več sob in stopnišč, da je natanko vedela kje so Trnuljčico obdarile rojenice, kje se je zbodla v prst in kje jo je poljubil kraljevič.
Vinorodni Saumur z okolico
Sledil je postanek v velikanskem polno zasedenem PZA-ju v mestu Saumur (47.241918, -0.022784) kjer smo plačali 7€ za celotno oskrbo s turistično takso saj je PZA v oskrbi mesta. Saumur je tudi znan po starodavnih kleteh vdolbenih v »nabrežje« doline reke Loare. Jame oz. kleti vdolbene v zemljo, zadaj za hišami stoječimi na obrežju Loare se sicer pojavljajo ob celotni strugi Loare in tudi drugje po Franciji. Jame so bile v preteklosti poleg shranjevanju vina in drugih stvari tudi skrivališča v burnih časih zgodovine.
Ves čas potovanja ugotavljamo, da promet poteka nenavadno umirjeno. To jim je učinkovito uspelo s krožišči povsod v naseljih kjer je le mogoče in z lično urjenimi cestnimi otoki pred vstopom v naselje. Cesto, čeprav prvotno ravno, namreč skoraj vedno pred naseljem speljejo v razmeroma oster zavoj v desno, kot da bo nadaljevala v krožišče.
Ustavili smo se še v sodobni klimatizirani vinski »kleti« v bližini Saumurja in kupili nekaj buteljk tradicionalnega vina iz Saumurja katerega značilnost je dvakratno vretje – drugo vretje je pozneje v steklenici, ki da vinu značilen peneči videz in okus. To vino je bilo tako dobro, da ni niti ena steklenica prispela domov, za kar nama je bilo zelo žal, saj se ga ne da dobiti nikjer drugje kot v tisti kleti. Če nas še kdaj zanese pot po teh krajih, bo to vino zasedlo kar nekaj prtljažnega prostora, vsekakor vsaj toliko, da ga ne bo mogoče spiti do doma.
Potiers, na poti na atlantsko obalo mimo Bordeauxa
Naša smer je bila zdaj atlantska obala blizu mesta Bordeaux oziroma znamenita Dune du Pilat. Ustavili smo se še v mestu Poitiers, znanem po starodavni katedrali iz 12. stoletja, ki je bila tudi znotraj zaradi svoje starosti in arhitektonske dovršenosti zares edinstvena. Na mestni tržnici smo nakupili nekaj tradicionalnega francoskega sira iz surovega mleka, ki pa ga zaradi plesnivega videza in nenavadnega vonja otroci niso hoteli niti pogledati. Je šel pa nama z ženo toliko bolj v slast.
Osupljiva Dune du Pylat
Pozno popoldne smo se približali Dune du Pilat. Če smo na našem potovanju po Franciji do zdaj večinoma občudovali stvaritve človeških rok smo tu lahko občudovali stvaritev narave v obliki sipine, nanos peska na obalo Atlantika. Sipina je dolga 2,7 km, široka 500m ter visoka 100m in je raj za jadralne padalce, ki se množično učijo teh veščin nad mehko mivko, ki je kot greben dviga nad morjem, s katerega »vzletajo« s pomočjo nenehnega enakomernega lahnega vetra z Atlantskega oceana.
Na bolj strmi strani peščenega grebena, proti celini, je nekaj kampov. Pot od kampa do morja je pa kar podvig, je treba najprej premagati pot na greben, po peščeni podlagi v višini manjšega hriba in potem po položnejši strani še več sto metrov do morja. Pesek se sicer ne segreje na vročem soncu kot v puščavi, ker ga sproti ohlaja hladen veter, ki piha z Atlantika, zato je prav prijetno hoditi ali ležati na njem.
Po drugi strani pa kopanje v vodi atlantskega oceana ni nič prijetno, ker je voda prehladna in polna mulja. Za nastanitev smo izbrali enega izmed bolj luksuznih in dražjih kampov (44.573358, -1.221775) ob robu sipine, saj je bil dostop do vode tam nekoliko lažji. Kamp je bil sicer lepo urejen z bazenom, igrali in športnimi napravami za tenis, mini golfom in celo savno. Sinova sta se navdušila nad mini golfom in namiznim tenisom, hči nad toboganom in drugimi igrali na bazenu, njihova mama pa nad tem, da v kampih pomivajo posodo otroci.
Prek Provanse proti Azurni obali
Željni toplega sredozemskega morja smo se po treh dneh usmerili proti francoski azurni obali. V navigacijsko napravo sem vtipkal cilj nekje pri Nici in ko me je garmin vprašal, če se želim izogniti avtocestam, sem kot doslej potrdil z »da«, ampak tokrat je žal izračunal dodatni čas za izogibanje po lokalnih cestah kar 9 ur za razdaljo cca 800 km. Vedeli smo namreč, da so cestnine v Franciji razmeroma visoke in da vzporedne hitre ceste niso nič slabša izbira, še zlasti za kamperje, ki tako ali tako ne smejo preseči 110 km na uro. Severni del države ima izjemno dobro mrežo lepo vzdrževanih hitrih cest, za katere ne pobirajo cestnin, čeprav so marsikje tudi večpasovne. Tako do zdaj nismo izgubljali veliko dodatnega časa zaradi izogibanja avtocestam. Žal pa južni del Francije tako dobrih lokalnih cest, ki bi tekle vzporedno z avtocestami ne premore, zato smo morali pri Bordeauxu na avtocesto proti Avignonu. Tam smo želeli prenočiti in si to znamenito staro mesto s papeško palačo in polovičnim avignonskim mostom tudi ogledati.
Francoske avtoceste so sicer drage vendar lepo vzdrževane in nevsiljivo opremljene s spreminjajočo svetlobno signalizacijo. Če na portalih ni pomembnih informacij o delih ali nesrečah in kolonah, je informacija o času, ki ga povprečni voznik potrebuje do najbližjega ali do več najbližjih mest.
Točenje goriva je zaradi nekoliko višjih cen na črpalkah ob avtocestah bolje opraviti izven, najceneje na avtomatskih servisih.
Namesto v Avignonu smo pozno popoldne »pristali« v bližnjem mestu Orange, ki pa je s svojim znamenitim rimskim dva tisoč let starim kolosejem-amfiteatrom bolj zanimiv kot smo pričakovali. Izredna akustičnost tega starega amfiteatra privablja številne znane igralce in pevce, ki tudi danes redno nastopajo ,saj je ta starodavni amfiteater tudi prizorišče vsakoletnega opernega festivala Chorégies d’Orange. Nastanili smo se v kampu Municipal, Jonquieres (44.113353, 4.903571) za 17€ in obnovili tudi zaloge pitne vode.
Rimsko gledališče v provansalskem mestu Orange z ohranjeno steno za odrom (le tri taka so na svetu) je vpisano na seznam kulturne dediščine UNESCA.Amfiteater je sprejel 2000 obiskovalcev. Gledaliških predstav so se udeleževali vsi sloji.
Avignon nas je naslednji dan kar malo razočaral zaradi neverjetne gneče in v primerjavi s preostalimi mesti precejšnje neprijaznosti do avtodomarjev, kar pomeni, da je veliko višinskih ovir. Avtodom smo morali parkirati nekoliko na »divje« izven starega dela mesta na otoku sredi reke Rone ter se peš odpraviti v mesto. Sicer je samo mesto z lepo ohranjenim starodavnim mestnim obzidjem in veličastno papeško palačo z zanimiv zgodovinsko turistični biser pokrajine, ki je že kot celota muzej, in v kateri ima skoraj »vsak kamen« zgodovinsko ozadje.
Pogled nanj zadostuje, lahko pa se nanj tudi povzpnete, petčlansko družino bi to stalo več kot 50€. Morda je prav, da je vstopnina tako visoka, saj bi sicer ob turistični gneči, ki vlada v Avignonu turisti most še podrli.
Marineland - raj za otroke
Po ogledu mesta smo prevozili še pot do našega naslednjega cilja, Marinelanda med mestoma Antibes in Nica. Nastanili smo se v kampu Treilles, Antibes za 30,70€/dan. (43.616263, 7.122784), ki smo ga našli naključno in je neposredno ob vodnem parku Marineland. Takoj smo se odpravili tudi na razvpito azurno obalo, ki je po hladnem Atlantiku ponudila prijetno kopel v toplem sredozemskem morju. Plaža je tudi čista in prodnata, vse drugo pa je, podobno kot slovenska obala, pozidano. Torej je cca 50m lepe plaže s prijetnim morjem tik za njo pa prometna cesta pa dvotirna hitra železniška proga, nato pa še bolj prometna cesta. Temu sledijo naselja in kampi.
Marineland, cena dvodnevne vstopnice za odraslega 50€ in nekoliko nižje za otoke, nudi dopoldne uživanje na igralih za otroke in za malo večje na vodnih toboganih, popoldne ogled predstav z nastopi dresiranih vodnih sesalcev, vedno izjemnih delfinov, težkih morskih levov, tjulnjev in velikanskih ork, ki so izvajale izjemne skoke in druge točke ter kot je bilo videti, ob temu celo uživali. Medtem smo si ogledali še druge prebivalce vodnega akvarija, kot so pingvini, severni medvedi, tropske ribe itd.
Iz Nice prek Italije domov
ot iz Nice, torej iz Francije proti notranjosti Italije pelje po goratem mejnem območju in avtocesto polno viaduktov in predorov. Vmes še postanek na počivališču s pogledom navzdol, proti morju, kjer se je bleščal igralniški raj Monaco.
Vse od Bordeauxa pa preko severne Italije me je vožnja po Francoskih in Italjanskih avtocestah precej navdušila. Kljub izjemno gostemu prometu je promet po lepo vzdrževanem gladkem cestišču lepo tekel brez večjih zastojev. Italijo lahko prevoziš brez kakšnih ovir v obliki cestnih objektov ali nepotrebnih omejitev hitrosti kljub zahtevni trasi avtoceste in slabše opremljenih predorih. Večina avtocest je sicer šestpasovnih. Kot »avtodomarji« smo bili seveda pozorni tudi na ponudbo storitev za avtodome. Ob francoskih in italijanskih avtocestah (in tudi drugih cestah in krajih) je za avtodome odlično poskrbljeno. Na primernih razdaljah so označeni PZA-ji. Znaki za PZA so običajne označbe česar v Sloveniji žal nisem opazil. Deklarativno se označujemo za turistično deželo v resnici pa turiste prisilimo, da našo državo čim hitreje prevozijo. Nekaj PZA-jev pa le imamo tudi pri nas, vendar ne poskrbimo za to, da bi jih tuji turisti lahko našli.
