Ljubljana-Jagodina-Vergina
Odpravili smo se dokaj pozno, šele ob pol desetih, seveda v nedeljo in ne v soboto, ker si nismo želeli nobene gneče na mejnih prehodih v začetku počitniške sezone, 25. junija 2017. V duhu svobode, ki jo nudi potovanje z avtodomom, nismo preveč natančno načrtovali postankov in prenočevanja. Morda prespimo na novem PZA v Beogradu ali pa se pomaknemo še malo naprej, si privoščimo večerjo v južni Srbiji in tam tudi prespimo na kakšnem dvorišču. Potovanje je teklo kot po maslu in že smo imeli za seboj glavno mesto Srbije. Jagodina je mesto, ki smo si ga želeli enkrat ogledati, slišali pa smo tudi, da je tam kar prijeten kamp. Ker je mesto dovolj blizu avtoceste, smo kar zavili proti kampu in se dva krat peljali skozi celo mesto, ki je simpatično. Prav želeli smo se nastaniti v kampu in se odpraviti v mesto, da začutimo večerni utrip polnih ulic. Žal nas je vsa procedura, ki smo je bili deležni v kampu, ko je receptor porabil kar debelo uro, da je izpolnil vse obrazce za vsakega od nas petih, ki sodimo v isto družino, zahteval vseh pet potnih listov, samo čakali smo še, da bi iz predala potegnil pribor za jemanje prstnih odtisov. Ob tem nam je kar malo prestrašeno svetoval, da naj vzamemo tiste plahte zraven, če bomo šli na sprehod v mesto, tako da nas je minilo, da bi se sploh kam premaknili, saj se je med dolgo proceduro že začelo mračiti, pa še pogled na predsezonsko ceno za petčlansko družino, ki je znašala 33€ (kot da bi v sezoni kampirali ob morju v luksuznem grškem kampu) nas je malce osupnil. Nič čudnega, da je bil kamp prazen. Poleg nas sta tam prenočila še dva češka avtodomarja. Tako smo šli kar spat z željo, da se naslednji dan čimprej premaknemo čimbolj južno in potem še zahodno. Tako smo naslednji dan prišli do Vergine, mesteca v grški pokrajini Makedonija.
Čisto po naključju smo na spletnih straneh nemških avtodomarjev naleteli na koordinate zasebnega PZA v Vergini, zato smo se odločili, da bomo prespali kar tam. Sledenje koordinatam (40.48495, 22.31960) nas je pripeljalo na asfaltirano zasebno parkirišče sredi Vergine. Lastnik je ponujal parkiranje za čez noč za 4€ skupaj s pitno vodo, če potrebujete elektriko, pa vam bo zaračunal še dodatne 3€. Gospod je govoril nemško, pa tudi v angleščini bi se dalo sporazumeti osnovne stvari. Vergina bi bila popolnoma nepomembno makedonsko mestece, če ne bi postala znana leta 1977, ko so tam izkopali grobnico makedonskih kraljev (tudi Filipa II. Makedonskega in Aleksandra Velikega) in ugotovili, da je to majhno mestece, ki so ga ustanovili šele leta 1922, pravzaprav antična Egeja, prestolnica Makedonije. Premore tudi muzej, v katerem si lahko vse to ogledate (100 metrov od PZA, odpre se ob 8-ih dopoldne)..
Krožna pot po otoku
Od Vergine do Lefkade nam je ostalo samo še 341 km. Pozno kosilo smo ujeli v Lefkasu, glavnem mestu otoka Lefkada. Glavna cesta tam pelje mimo marine, ob kateri so restavracije z odlično grško hrano. Avtodom lahko parkirate, če se zapeljete mimo restavracij in na koncu zavijete levo. Kmalu najdete veliko parkirišče na desni strani, na katerem je dovolj prostora za parkiranje. Sprehod do marine ne traja niti deset minut. Kaj hitro smo se premaknili naprej, ob vzhodni obali otoka, saj smo se želeli za nekaj dni ustaliti v kampu, ki leži tik ob morju. Ustavili smo se v kampu Desimi Beach in tam tudi ostali. Čeprav je bil kamp poln avtodomov (niti enega šotora ni bilo), je lastnik našel senčen prostor pod ogromnim drevesom, ki je bil prost še osem dni. Ponudil nam je predsezonsko ceno (26€) in zasegel le en potni list in prav nič nas ni utrujal z izpolnjevanjem formularjev. Namesto tega je poklical pomočnika, ki je urno pritekel z več lesenimi zagozdami, ki sta jih spretno postavila pod kolesa našega avtodoma, da je stal približno ravno. Veseli smo bili te grške gostoljubnosti, ki smo je bili vajeni že iz prejšnjih let, ko smo odkrivali njene čare z ogromnim šotorom. Naši sosedje so bili upokojenci iz Velike Britanije, Italije in Nemčije. Pari so imeli v prvi vrsti ob morju razporejene ogromne integrirane avtodome z vespami in dajali so vtis, da so tukaj že ves mesec. To najbrž niti ni bilo daleč od resnice.
Dessimi beach
Plaže na vzhodni strani otoka imajo poseben čar, še zlasti če smo vajeni jadranske obale s sončnimi zahodi. Sonce tukaj vzhaja iz morja in zahaja za hribi. Je pa Lefkada zelo hribovita, tako da sonce tudi vzhaja izza hribov, ki dajejo senco plažam. To nam je bilo najbolj všeč na Dessimi Beach, saj smo na plaži vedno našli dovolj sence. Ker zraven vozimo manjši napihljivi čoln z vesli za dve osebi, smo raziskali razgibano okolico in kaj hitro našli votlino, malo naprej pa čisto zasebno plažo z morjem čudovitih turkiznih odtenkov. Z lahkoto smo ostali 6 dni in se naužili toplega in čistega grškega morja. Kamp je premogel tudi pralne (in celo sušilne!) stroje, tako da smo šesti dan še oprali perilo. Preizkusili smo tudi kuhinjo, ki nas ni tako navdušila kot v restavracijah v Lefkasu, zato smo se enkrat odpravili v bližnji kraj in si tam privoščili večerjo v taverni, ki živi v glavnem od angleških navtičnih turistov, ki se na njeno teraso pripeljejo z v bližini zasidranih jadrnic s čolnički. Posebnost Grčije je, da zaradi tega ta restavracija ne napihne cen, pač pa te ostanejo na ravni drugih tavern z morda malo manj ekskluzivno lokacijo.
Porto Katsiki
Po šestih dneh namakanja, poležavanja in branja v prijetnem kampu, smo se odpravili proti naslednjemu cilju. To je razvpita plaža Porto Katsiki. Vožnja po Lefkadi je kar razgibana, vodi čez hribe, s pogledi na morje ali skozi pod hribe stisnjene vasi, ki komaj dovoljujejo prehod povprečnemu kamperju. Ob cesti je tudi dovolj tavern, da nihče ne ostane lačen, a zelo redki kampi, ki na zahodnem delu otoka sploh nimajo stika z morjem. Avtodomarji zato ne zaidejo vanje, saj za avtodomarja ni hujše more, kot vsakodnevna vožnja iz kampa na plažo. Tudi poceni ni ta nerodnost, ki se morda primeri kakšnemu neizkušenemu avtodomarju, saj poleg kampa plačuje še parkirnino za avtodom na parkiriščih ob najbolj znamenitih, podskalnih plažah zahodne Lefkade. Obvezna oprema avtodoma za preživljanje dopusta na zahodni Lefkadi je poln rezervoar vode, prazna WC kaseta, poln hladilnik za zajtrke, malice in večerje (trgovin ni ravno na pretek) in senčnik. Celodnevni najem sončnika z dvema ležalnikoma na plaži Porto Katsiki nič hudega slutečega avtodomarja udari po žepu za celih 15 evrov. Ne, ne da se preživeti dneva brez senčnika, pod senčne skale namreč podjetni najemodajalci povlečejo trak z napisom: “Pozor, kamenje pada.” Dobra novica je, da vam ni treba skrbeti za kosilo. Podjetna restavracija nudi zanesljivo dostavo obrokov kar na plažo. Ni najceneje, a glede na okoliščine se boste strinjali, da tudi drago ni.
Ker smo do plaže prispeli šele ob 16-tih, so otroci, navdušeni nad valovi, ki so butali z morja, izrazili željo, da bi ostali dva dni. Nič lažjega, saj nam je plačana celodnevna parkirnina omogočala tudi prenočevanje. Poleg tega smo imeli na voljo še sanitarije nad plažo, kar nam je omogočalo brezskrbno potovanje po infrastrukturno nekoliko “Severnim obzorjem” podobnem zahodnem delu otoka. Opazovali smo trume ljudi, ki so se dnevno prihajali kopat iz nekaj kilometrov oddaljenih kampov, aparmajev in tudi kakšnega hotela z avtomobili, plačevali polovico naše parkirnine in zadovoljni nad svojim avtodomarskim statusom uživali na najbolj znameniti plaži otoka. Po zajtrku smo bili prvi na plaži, vmes smo se lahko umaknili tudi na malico in hladno pijačo, zvečer pa smo lovili še zadnje sončne žarke, opazovali sončni zahod in siti legli v postelje začasnega doma. Seveda smo v objektiv ujeli cel kup čudovitih prizorov, ki ostajajo v našem družinskem arhivu. Nekaj objavljenih fotografij naj bo le za pokušino in vabilo, da Porto Katsiki doživite tudi sami.
Pot smo nadaljevali nazaj, proti južnemu delu Lefkade. Ob cesti smo srečevali prodajalce medu, vina, oljčnega olja in oliv, celo kakšna domača marmelada se je našla. Lefkada je znana po borovem, timijanovem in pomarančevčevem medu. Cene so različne od prodajalca do prodajalca. Kozarec medu dobite že za 8€, tuintam pa ga vam bo kdo ponujal tudi za 12€. Prodajalcev je toliko, da se vam prav nič ni treba bati, da ne boste za naslednjim ovinkom srečali še enega. Slikovite vasice ne uživajo v pogledu na morje. Pod hribe se bržkone stiskajo, da bi se izognile vetru, ki zna močno razburkati morje, kot smo videli na plaži Porto Katsiki, tudi sredi poletja. Ceste po hriboviti Lefkadi so dokaj široke, ob prehodu skozi vasi pa se zožijo. Naš cilj je bil edini kamp, ki smo ga našli v mestecu Vassiliki, imenuje pa se Camping Vassiliki Beach.
Vassiliki beach
Avtodomarji cenijo lokacijo tega kampa, ki leži blizu mesteca Vassiliki, kar pomeni, da se lahko peš odpravijo v restavracijo, prva, precej bogato založena trgovina pa je kar čez cesto. Prodnata plaža, ki je od kampa oddaljena kakih 50 m in se nadaljuje v mivkasto morsko dno, ne bi bila nič posebnega, če ne bi bil prav tukaj ravno pravšnji veter za jadralce. Tako kamp zasedajo jadralne deske z jadri skupaj s svojimi lastniki, ki si prostor v senčnem kampu rezervirajo že spomladi. Preostali jadralci zasedejo številne zmogljivosti aparmajev in hotelov v mestu. V mestu je tudi nekaj šol jadranja. V Grčiji nismo nikoli srečevali veliko Slovencev, v kampu Vassilikis Beach pa slovenščina daleč prevladuje.
Tudi če ne jadrate, vam bo všeč nekajdnevni postanek v tem prijetnem kampu. Receptorka je rekla, da je vesela Slovencev, nekoliko manj všeč pa ji je pijančevanje, ki si ga bojda privoščijo Poljaki, ki tako pozabijo na mir, ki bi si ga na dopustu zaslužili njihovi sosedje. Če se boste ustavili za daljši čas, ker radi jadrate ali pa samo supate, s seboj pripeljite kolesa, ki marsikje drugje v Grčiji, še zlasti pa na Lefkadi niso tako zelo uporabna. Tukaj boste z njihovo pomočjo lahko opravili vse dnevne obveznosti, pa še na izlet po okolici se boste lahko zapeljali. Otroci bodo našli vrstnike za igro, zato boste morda lahko prebrali tudi kakšno knjigo. Ob odlični ponudbi restavracij po zelo dostopnih cenah, pa se boste z veseljem izognili tudi kakšnemu kuhanju kosila.
Čez nekaj dni je naša pot zavila proti severu po cestah zahodne Lefkade. Cela vrsta nekakšnih industrijskih plaž, na katerih se nismo ustavljali, se vije ob cesti. Njihova skupna značilnost so nepregledna množica ležalnikov in sončnikov in odsotnost kampov. To so plaže, ki ponujajo enodnevno kopanje, kar ni niti malo po našem okusu.
Na koncu smo se le vdali in se še zadnjič vrgli v morje na zadnji plaži pred mestom Lefkas, kjer smo si privoščili pozno kosilo in nadaljevali pot proti celini. Naš naslednji cilj je bilo študentsko mesto Ionnina, izhodišče za nadaljevanje poti v Zagorohorio. Ionnino smo si ogledali že pred dvema letoma in takrat sklenili, da nekoč obiščemo še hribe za mestom.
