Vasi za goro
Zagorohoria – nenavadno ime. Zveni slovansko, kar delno tudi je. “Horia” je grška beseda, ki pomeni vasi, “za goro” pa je slovanski del imena, ki ga z lahkoto razumemo. Zagorohoria je torej ime za pokrajino v Epiru, severno od Ionnine, ki obsega verigo gorskih klobukov, ki dajejo zavetje 46 gorskim vasem. Nakatere so čisto majhne in skromne s kamnitimi hiškami, pokritimi s skrilavcem, druge pa večje in mogočnejše. Slovansko ime je povezano z zgodovino ljudi, ki so naselili to gorato pokrajino in so slovanskega izvora. Nekateri so v te kraje pribežali po padcu Bizanca (1453) in bojda s seboj prinesli precej bizantinskih zakladov, ki jih hranijo v lokalnih cerkvah. Tega nismo mogli preveriti, ker so skrbno zaklenjene. Odklenejo jih le v času maše, ki pa je nismo nikoli ujeli.
Narodni park Vikos-Aoos
Tako smo po zajtrku krenili iz kampa v Ionnini proti Zagorohorii. Pot nas je vodila po dolinah rek Vikos in Aoos, ki ležita v narodnem parku, ki se imenuje po obeh rekah Narodni park Vikos-Aoos. Ob vznožju gora, v katerih izvira reka Voidomatis (pritok reke Aoos), je ob njenem izteku v dolino celo PZA, na katerega smo naleteli čisto po naključju (N39.96859, E20.66287) na koncu 12 km dolge in mestoma tudi 900 m globoke soteske Vikos-Aoos. Reko Voidomatis tukaj prečka starodavni kamniti most, pod katerim se konča raftarska tura, ki se začne višje v hribih. Voda je celo v dolini kristalno čista in kljub poletni temperaturi ozračja (40 stopinj C) ledeno mrzla. Njena povprečna letna temperatura je 4 stopinje C, njena dolžina pa 15 km. Pri mestu Konitsa se reka Voidomatis izliva v reko Aoos.
Po Knjigi rekordov je soteska rek Vikos-Aoos najglobja na svetu. Soteska se začenja poleg 1090 m visokega Monodendrija in teče skozi Mali in Veliki Papigo. Mali in Veliki Papigo sta vasi na koncu sveta, pod skoraj 2500 m visoko goro Astraki. Obe vasi sta bili naš cilj. Za vzpon na goro nismo imeli dovolj volje v tej grški poletni vročini. Iz Malega Papiga (Mikro Papingo) bi v običajnih razmerah potrebovali 3 ure in pol do planinske koče, do vrha gore Astraki pa 6 ur (najbž bi morali na pot ob sončnem vzhodu). Čeprav pot ni označena kot težka, je to vsekakor visokogorska pot, zato brez dobrih gojzerjev ne bi šlo. Prav tako kot gojzerji pa je nujna tudi zaščita proti soncu, saj grško visokogorje deli temperature grških plaž, zato je v primerjavi s slovenskim bistveno bolj vroče. Mi smo se zato raje odločili za treking ob reki Voidomatis, katere bregovi so dobro poraščeni z drevjem, ki daje prijetno senco. Seveda nismo opravili celotne poti, pač pa le polovico, zato smo se po dveh urah hoje obrnili, da bi dosegli izhodišče pod ogromnim drevesom, kjer nas je čakal Cigan Baron.
Parkirišče pod ogromnim hrastom
Parkirišče pod ogromnim hrastom, značilnim za te kraje, ob reki Voidomatis tik za vasjo Aristi (takoj, ko zapustite vas, pripeljete čez most in takoj za mostom zavijete desno N39.94484 E20.68844). Ne le, da tukaj ne preganjajo avtodomarjev (bili smo edini), skupina štirih čeških turistov je prespala celo v šotoru. Res je, da so ga postavili zelo pozno in podrli zelo zgodaj.
Voidomatis
Pod mostom pri vasi Aristi se Voidomatis poglobi v širok tolmun, ki kar vabi k skoku v bistro naši Soči podobno reko, vendar pa nas je ob vstopu v vodo do gležnjev zmrazilo do bolečine. Po štiriurnem trekingu smo se le še enkrat odpravili do tolmuna, odločeni, da se vsaj pošteno ohladimo in takoj zbežimo nazaj na vroče sonce. Pa smo se ohlajali postopoma; najprej do gležnjev (pa hitro ven, da se ogrejemo), potem do kolen, pa do pasu in nazadnje smo uspeli narediti celo dva plavalna zamaha. Pri štiridesetih stopinjah smo se tako ogreli, da smo vajo ponovili in sedmič ali osmič smo se mrzle vode tako navadili, da smo lahko celo pozirali za fotografiranje. “Knajpanje” nas je tako poživilo, da smo se odlično počutili vse do večera. Take osvežitve pa še ne! Medtem so nam domačini povedali, da ima voda le 10 stopinj C in nas v isti sapi spraševali, če prihajamo iz Rusije. Dobro, da nam niso prej izdali temperature vode – najbrž ne bi niti poskusili dlje kot do kolen. 
Treking, ki se je začel dva ovinka naprej od našega parkirišča (zaviti je bilo treba na levo), je bil lepo označen s pojasnjevalnimi tablami, na katerih so predstavljali celo živali in drevesa, na katere lahko naletite ob reki, se večini obiskovalcev teh krajev ni zdel najboljša ideja. Srečali smo le eno družino iz Soluna, s katero smo delili veselje do manj nagnetenih prostorov Grčije, najsibo to polotok Peloponez v primerjavi z nagnetenimi otoki in Halkidiko ali pa do takih oddaljenih gorskih biserov, ki večini turistov ob potovanju po Grčiji ne pridejo niti na misel. Pri svetišču smo se poslovili, saj smo se mi obrnili, oni pa so nadaljevali pot ob reki Voidomatis do mostu v dolini (prva fotografija).
Veliki in Mali Papigo
Iz Aristija se po čisto dovolj široki vijugasti cesti vzpnemo do Velikega Papiga (Megalo Papingo), predzadnje vasi pod nekaj manj kot 2500 m visoko goro Astraki. Vožnja od voznika zahteva koncentracijo na prepadno cesto, sopotniki pa lahko občudujejo spektakularne poglede na sotesko. Skromna kamnita vasica premore peščico hiš, nekaj gostiln in cerkvico sredi vasi. Ob cerkvici je tabla, na kateri piše, da so jo zgradili vaščani, ki so šli v 18. stoletju s trebuhom za kruhom na zahodni Balkan, v mesta ob Donavi. Slovanski pridih, ki jo vasi okoli 1000 m nad morjem dajejo vinska trta ter sadna drevesa češenj in sliv, je več kot očiten. Hrana ostaja grška, nekoliko drugačna kot ob morju, a prav tako okusna. Razlika je le v tem, da ne strežejo sadja za desert. Gorsko kuhinjo smo preizkusili na vrtu gostilne pod trtami, ki je tisti dan gostila poroko.
Mali in Veliki Papigo sta slikoviti gorski vasici, odmaknjeni od civilizacije, kar 59 km ali uro in četrt vožnje z avtomobilom oddaljeni od Ionnine, a dovolj živi vsaj v času turistične sezone. Na višini okoli 2000 m imajo celo planinsko kočo, nekakšno zatočišče s prenočišči in drugimi gostinskimi storitvami. Prenoči lahko 52 ljudi in sodi pod upravo Planinske zveze Grčije. Medtem ko smo na trekingu komaj srečali koga, so z gore Astraki prihajali pohodniki v planinskih čevljih in s pohodnimi palicami in tako opremljeni dajali vtis, da se vračajo z 2500 m visokega vrha. Niso bili sicer videti zelo utrujeni in pot ni tekel z njih v potokih, kot smo si predstavljali, da bi nam, če bi se vzpenjali tako visoko pri temperaturah grškega poletja. Mnoge hiše v Malem Papigu propadajo in so naprodaj. Z lahkoto si katero od njih predstavljam kot pomladno ali jesensko počitniško rezidenco, nekoliko težje pa kot bivališče v dolini zaposlenih ljudi.
Nazaj grede smo se usmerili proti mestu Konitsa (tudi to nam je zvenelo slovansko) in med vožnjo v Lonely Planetu našli priporočilo za taverno Pod drevesom, kjer strežejo dobro hrano, lastnik pa je nekoliko ekscentričen, a simpatičen možak, ki pogosto gosti lokalne lovce in včasih utruja turiste z raznimi zgodbami.
Lastnik nam je postreger z žganjem iz cibor (vinogradniške breskve) in besedo cibore izgovoril enako kot mi. Še en slovanski element v tem delu Epira, ki meji na Albanijo in Makedonijo. Povedal nam je, da je že bil v Ljubljani, ko je bila tam še Jugoslavija, da v Hrvaško – Srbskih sporih drži s Srbi in ne mara Hrvatov, da je spomladi kar na tleh v gostilni prenočil slovenske kajakaše, ki so prepozno rezervirali prenočišče v času neke tekme, ki je potekala na bližnjih rekah. Na koncu smo si ogledali še most čez reko Aoos, v katero se tik pred Konitso izliva Voidomatis in se kar po zelo širokih perifernih hribovskih cestah, ki so glede na razmere zelo dobro vzdrževane, napotili proti Greveni na vzhodu, kjer smo se priključili na avtocesto in prek Vergine, kjer smo prespali na PZA (N 40.48495, E 22.31960), odpotovali proti Ljubljani.
