Letos smo si zaželeli spoznati baltske države. Zelo slabo jih namreč poznamo, čeprav si z njimi časovno delimo osamosvojitveno obdobje. Prav tako redno zamenjujemo Litvo in Latvijo in prav nič ne vemo o Estoniji. Ker smo tokrat izjemoma imeli kar 4 tedne časa, nas je zamikalo, da bi šli tudi na Finsko in se vračali čez Švedsko. Po drugi različici smo nameravali peš oz. s trajektom v Helsinke in nazaj, potem pa s kamperjem in trajektom do Stockholma. Petnajsturna vožnja s trajektom nas ni prav nič mikala, zato smo si rekli, da se bomo zapeljali okoli Botnijskega zaliva in se dotaknili polarnega kroga. Tako smo tudi storili in 25. junija 2018 krenili iz Ljubljane.
Zaradi vremena imamo najlepše spomine na drugi del poti, čez Finsko in Švedsko, saj so temperature ponekod celo presegale 30 stopinj Celzija. Lahko smo se kopali v reki ob polarnem krogu, v severnem morju na severu Švedske in v jezerih. Po drugi strani nas je v prvem delu poti do Talina spremljalo vlažno in dokaj hladno vreme s povprečno temperaturo le 15 stopinj Celzija. Kljub temu imamo lepe spomine na doživetja na Poljskem in v baltskih državah.
Poljska: Krakov, Tykocin, Bialowieza (nacionalni park)
Tako brez posebne priprave smo se odpravili na dolgo potovanje (krožna pot čez Poljsko, baltske države, Finsko, Švedsko in Dansko, pa naprej čez Nemčijo domov), ki se je začelo s postankom v Krakovu, glavnem mestu Malopoljskega vojvodstva in drugem največjem poljskem mestu. Tukaj smo nameravali ostati dva do tri dni, pa vreme ni bilo preveč obetavno, zato smo se zadovoljili z enodnevnim ogledom starega mesta (Stare miasto), v katerem najdete muzej papeža Janeza Pavla II., ki ga Poljaki kot prvega slovanskega papeža že skoraj po božje častijo.
Ogledali smo si stolnico, v kateri so kronali in pokopavali poljske kralje, se sprehodili ob kraljevem gradu in po okolici in si privoščili kosilo v Starki. Priporočamo. Vsi smo bili zadovoljni – tako tisti, ki se navdušujejo nad svinjino kot tudi ljubitelji race. Privoščite si še sladico. Oboje, jabolčna pita in domača orehova torta, je bilo vrhunsko, cene pa zmerne.
Cigan Baron je prenočeval v kampu Clepardia. Predvsem ima ta kamp odlično lokacijo, saj nas je avtobus odpeljal naravnost v 5 km oddaljen center mesta (št. 164). Prijetno smo bili presenečeni nad možnostjo plačevanja vozovnic s karticami na samem avtobusu. Nikoli namreč ne nosimo valute države, v katero smo namenjeni, s seboj na pot, pač pa denar, ki ga potrebujemo, vedno dvignemo na bankomatu, ko smo že tam. Za prvo vožnjo z avtobusom zato pogosto nimamo lokalne valute.
Clepardia je prijeten kamp (žal nismo mogli preizkusiti kar precej velikih dveh bazenov ob kampu – ja, vreme!), ki pa je kar precejšen cenovni zalogaj za družine. Za kamper vam zaračunajo 32 zlotov, za odraslo osebo (nad 14 let)28 zlotov in za mlajšo od 14 let 14 zlotov. Okoli 3 evre zaračunajo še za elektriko. Imajo celo pralni stroj, ki je vključen v ceno kampa, žal pa nimajo sušilnega stroja, zato je pralni za enodnevne goste, še zlasti ob slabem vremenu, neuporaben.
Tykocin
V Tykocinu smo se ustavili, ker smo prebrali, da je tam dobra restavracija s poljsko hrano in druga največja sinagoga na Poljskem, ki je preurejena v muzej. Prespali smo skoraj v centru kraja z 2 tisoč prebivalci, na parkirišču pred zelo lepo cerkvijo Sv. Trojice. Parkirišče smo iskali že v temi. Všeč nam je bilo, ker je bilo malce razsvetljeno. Če bi dobro premislili, bi nas motila cesta, ki pelje mimo in seveda zvonovi, ki se zbudijo skupaj z vaškimi petelini.
No, če bi dva krat premislili, bi spali na trgu tik pred sinagogo, ki je malce manj impozanten, nudi pa več miru in tišine, pa še javni WC je tam.
Vsa priporočila so nas napeljevala k temu, da naj gremo na kosilo v restavracijo Tejsza v Tykocinu, pa smo spremenili prvotne načrte, saj smo si sinagogo ogledali že zgodaj dopoldne, potem smo se še sprehodili do gradu in si ogledali glavni mestni trg. Ta je zanimiv tudi zaradi zanimive arhitekture, ki jo bomo še srečevali na poti po severovzhodni Poljski proti meji z Belorusijo.
Tako smo se odločili, da poženemo motor proti Bialowiezi. Otroke so zanimali zobri, evropski bizoni, ki bi jih radi videli v živo.
Bialowieza
Nacionalni park, v katerem je rezervat zobrov, je že čisto na beloruski meji. To območje ne more skriti prisotnosti pravoslavnega prebivalstva, ki je morda nekoč celo prevladovalo. Območje okoli mesta Byalistok vse do beloruske meje je imelo žalostno usodo kot predmet delitve med Nemčijo in Rusijo s sporazumom Molotov – Ribbentrop, ki ga je dodelil Rusiji kot še mnoga druga območja Poljske.
Sporazum se je sfižil in Nemčija je 2. svet. vojno končala kot poraženka, Rusija pa kot zmagovalka. Tako si je zmagovalka prisvojila večino tiste Poljske, ki ji jo že zagotavljal sporazum s Hitlerjevo Nemčijo, razen Byalistoka in s tem tudi Bialowieze. Večinsko katoliška Poljska ima danes tam veliko pravoslavnega prebivalstva, o katerem pričajo pravoslavna svetišča. Pokrajina zaradi brez spominja na Belo Krajino, zaradi ravnine in strnjenih obcestnih vasi s polji za hišami, katerih pročelja gledajo na cesto, pa na Prekmurje. Na Prekmurje spominja tudi zaradi štorkelj, ki jih je tukaj res v izobilju.
Na Poljskem je hrana lahko več kot odlična, če se nekoliko potrudite in izberete solidno restavracijo. Pri tem pomaga Trip Advisor, vendar pa je treba vedeti, da se zdi angleškim in ameriškim ter celo avstralskim jedcem skoraj vse, kar pojejo v celinski Evropi, fantastično, okusno in jih spominja na babičino kuhinjo. Pa še strašno poceni se jim zdi. Zato je treba nujno prebrati tudi kritike domačinov in popotnikov iz tistih dežel, ki so znane po dobri hrani. V Bialowiezi smo prej kot do zobrov v divjini prišli do odličnega kosila. V nacionalnem parku namreč ne boste videli zobrov brez vodnika, ki ga je treba najeti že zjutraj, pa še ta vam ne zagotavlja, da boste pod njegovim vodstvom res srečali to divje govedo.
Zaradi tega smo ta “safari” po enournem sprehodu po “divjini” preložili na naslednji dan in se raje posvetili kulinariki v hotelu Zubrovka. Tam je kar nekaj restavracij, katerih obisk sladokusci priporočajo, in naš izbor Zubrovke se je izkazal za pravo odločitev.
Zvečer smo poiskali kamp v bližini in od lastnice izvedeli vse o rizičnosti divjega safarija in tudi o bolj komercialni ponudbi za otroke – rezervat zobrov in drugih na tem območju živečih živali. Rezervat smo obiskali naslednje dopoldne, štiri kilometre stran od kampa v smeri našega odhoda nazaj proti Bialystoku. Če bi dobro pogledali, nas tudi prej ne bi zavedla ponudba “divjega safarija”, prav tako pa tudi ne bi prišli do dobre restavracije z lokalnimi dobrotami. Rezervat je urejen, podprt z evropskimi sredstvi, in daje celo vtis, da živalim nič ne manjka. Svobodo so zamenjale za redno hrano.
Tako smo si ogledali kar dve družini zobrov, enega osamelca in celo zobrona. Tudi lose imajo in volkove, pa rise in divje mačke. Mlajše otroke bodo začarala igrala, še zlasti jeklena drča.
Izvir zdravilne vode pri Bialystoku
Lonely Planet nam je povedal, da je kakšnih 10 km severno od Bialystoka izvir zdravilne vode, ki so jo Poljaki preimenovali v sveto vodo in tako že od zgodnjega 18. stoletja romajo k temu čudežnemu izviru.
Leta 1997 so v neposredni bližini razglasili spomenik 3. tisočletja na gori križev, ki zdaj šteje že več kot 10 tisoč križev vseh oblik in velikosti, ki jih romarji nosijo na goro. Voda, ki smo jo natočili, je bila dobra, poživljajoča in morda je kaj na njeni zdravilnosti. Na parkirišču ob gozdu pa smo si skuhali tudi okusno kosilo.
Po kosilu se nam je res že mudilo proti Litvi. Vedeli smo, da bomo še enkrat prespali na Poljskem, vendar pa smo hoteli priti čimdlje. Poljske ceste so odlične, čisto nove ali v gradnji. No, ogromno jih gradijo po odsekih, tako da poteka promet deloma po gradbiščih. Čez dve leti bo vse teklo hitro in gladko. Ne zamudite priložnosti za avtodomarsko odkrivanje skritih kotičkov Poljske. Prespali smo ob nekem jezeru severno od Avgustova. V pokrajini, ki je taka, kot si predstavljamo finska jezera. Zbudili smo se v mirno in prijetno sobotno jutro, ki so ga bogatili lokalni ribiči. Priporočamo brezplačno prenočišče v naravi: N54.01660 E023.04631
Litva
Litva ima od vseh treh baltskih držav najkrajšo obalo Baltskega morja. Morda prav zato njeno glavno mesto Vilna ne leži ob morju. Celinsko je tudi drugo največje mesto Kaunas. Zaradi dolge poti, ki je bila še pred nami, smo Vilno tokrat izpustili in se ustavili v Kaunasu, ki smo ga imeli v spominu izobdobja zlatih košarkarskih časov Olimpije.
Litovski košarkarji so tudi v časih ZZZSR nekaj veljali. Ko smo zapeljali v Kaunas, je bilo jasno, da to ni več Poljska. Čisto drugačna estetika vlada v teh krajih, ki že malce spominja na Skandinavsko. Tudi parkiranje v mestu je UREJENO in zasoljeno. Naj se ve, da so prevzeli evro in da je to povzročilo dvig cen. Nasvidenje prijazen poljski zlot. Da je tako, smo videli že zadnjih 50 km Poljske, ko so avtomobili s prikolicami in litovskimi registrskimi tablicami stali pred trgovinami in se prenaloženi vračali v Litvo. Na Poljskem je vse toliko ceneje, da se jim to izplača, morda se nekateri s tem celo preživljajo. Vremena, ki nas je spremljalo po baltskih državah, ne moremo hvaliti, ker je ves čas rosilo, temperature pa so se gibale okoli 15 stopinj Celzija. Poskrbeli smo za topla oblačila, ki smo jih nameravali uporabiti na severu Finske in Švedske, zdaj pa je videti, da jih bomo porabili že na Baltiku. Še fotografije so sivkaste. 
Parkiranje je drago, a urejeno.
Po poljski svobodi parkiranja smo se morali malce disciplinirati. Prvič na tej poti smo imeli srečo, da je nedelja, in smo tako zlahka našli parkirišče blizu muzeja slikarja Mikalojusa Konstantinasa Čurlionisa in blizu vojaškega muzeja. Zgradbi obeh se držita skupaj. Malo smo se preprirali, potem pa je zmagala umetniška struja posadke in zakorakali smo v Čurlionisov muzej. Čurlionis ni bil le slikar (art nouveau, fin de siecle), pač pa tudi skladatelj in pisatelj, ki je v svojem življenju (doživel je le 35 let) ustvaril 400 glasbenih del in 300 slik.
Le kakšnih 500 m smo se sprehodili do starega mestnega jedra, kjer smo si v značilni kletni restavraciji, ki je bila hkrati tudi varilnica piva, privoščili kosilo. Stregli sta nam dve košarkarici – visoki mladenki nekako vitkih postav in širokih ramen. Nedvomno dežela košarke. Pili smo drugo najboljše pivo doslej (tisto brinovo iz Bialowieze je bilo res zmagovalno) in se spraševali, zakaj česa takega ne moremo piti v Ljubljani. Pivo z nevsiljivim okusom medu. V Kaunasu ne jejte morske hrane, predrago jo boste plačali in prav nič posebnega ni. Tradicionalna celinska hrana je precej cenejša in jo znajo bolje pripraviti, čeprav so cene še vedno precej nad poljskimi.
Do večera, ki tukaj nastopi zelo pozno, smo se že vselili v kamp ob morju. Bolje bi bilo, da bi prišli kakšno uro prej, saj smo komaj našli mesto z elektriko, vsekakor pa pozen prihod nikogar ne vznemirja. Če bi bilo sončno poletno vreme, bi bil kamp Pajurio Kempingas (N55.7663 E21.0903) prav prijetno senčen in ne pretirano drag (16€ za kamper, 5€ na osebo 12+ in 3€ na otroka), saj je imel popolni kamper servis in lepo urejene sanitarije. V bližini tega kampa, ki smo ga zapustili takoj po zajtrku, smo se tudi prvič dotaknili Baltika. Peščenim plažam je manjkalo vroče sonce, ki jih očitno včasih le razveseli, saj je bilo po plažni infrastrukturi videti, da služi svojemu namenu. V obmorski Klajpedi smo zavili proti sipini, na katero vozi trajekt za en evro na osebo, in jo doseže v petih minutah. Cesta, ki pelje vzdolž sipine proti jugu, vas pripelje do meje ruske enklave, v kateri kraljuje Kaliningrad. Ko izstopite iz trajekta, je treba sipino prehoditi po širini, kar znese kakšna dva kilometra, da pridete do zahodne obale. Bilo je vetrovno, ves čas je rosilo, pa še temperature so bile dokaj nizke za poletje. Če boste šli s trajektom na sipino in kamper pustili na drugi strani, lahko brezplačno parkirate ob hotelu (N55.688718 E21.141378). Mi smo to storili v nedeljo, morda boste uspešni tudi ob delovnikih.
Ena izmed Litovskih kulinaričnih specialitet je zeppelin. To je nekakšen cmok, polnjen z mesnim ali skutnim nadevom in polit z ocvirki in mastjo. Po pohajkovanju po sipini smo bili že pošteno lačni, zato smo šli v najbolj obiskano restavracijo v Klajpedi, ki leži v starem mestnem jedru, Forto Dvaras.
Naročili smo obe vrsti zeppelinov s pijačo (pivo je bilo znova odlično) in se najedli za vse večne čase. Še malo pa bi ostali brez mize, ker je bila Forto Dvaras nabito polna, nekaj miz pa so imeli rezerviranih. Nekateri gostje, ki so prišli za nami, so odšli z dolgimi nosovi. Restavracija je bila polna domačinov, ki so jedli zeppeline in druge litovske jedi. Kljub temu, da smo prišli iz dežele žgancev z ocvirki, česa tako nasitnega še nismo jedli. Naša najstniška požrešna (vse)jedca sta se ustavila že na polovici. Zeppelini so tipična celinska hrana za težke delavce … ali morda košarkarje.
Litva s svojimi več kot 1700 km avtocest ne pozna vinjete za osebe avtomobile (tudi kamperje do 3.5 tone), so nam pa zato ukradli (eno) uro (časa).
Riga - Latvija
Zaradi slabega vremena in nizkih temperatur smo Latvijo skoraj kar prevozili. Na kratko smo se ustavili samo v Palangi in Rigi in se zapeljali skozi Liepajo. Palanga je znana po jantarju in premore tudi muzej jantarja.
Po Rigi smo se zapeljali z dvonadstropnim turističnim avtobusom, da bi z najmanj truda videli čimveč. Deževalo je s prekinitvami, a smo mesto kljub temu ohranili v lepem spominu. Sprehodili smo se tudi po osrednjem parku, kjer so imeli festival pripadnikov raznih kultur, ki živijo v tem mestu. Paša za oči. Za ljubitelje lanenih oblačil je Riga pravo mesto. Želeli smo si ogledati tudi nacionalni muzej, a so ga žal prenavljali.
Estonija; Haapsalu in Talin
Nekoliko boljše vreme nas je pričakalo v Estoniji, čeprav so se temperature še vedno gibale okoli 15 stopinj Celzija. Izbrali smo obmorsko cesto in se ustavili v estonskem mestu Haapsalu.
Haapsalu, kraj na koncu sveta, kamor ne bi vlak nikoli pripeljal, če ne bi tukaj imeli zdravilnega blata. Ruskemu plemstu je bilo to zdravilišče tako všeč, da je carska Rusija zgradila železnico, po kateri je leta 1905 pripeljal prvi vlak iz Sankt Peterburga. Danes je tukaj železniški muzej, ki ga morate obiskati, ko ste v bližini, ker je vreden tega. Pa še prespite lahko v naravi, ob obali. N58.95420 E023.52160
Tallinn je mesto muzej. Veličasten. Če boste kdaj tukaj z AD, mi boste hvaležni za koordinate tega parkirišča 5 minut od starega mesta in 5 minut od pristanišča (Helsinki, ja), na katerem lahko parkirate 24 ur za pičla 2 evra. N59.44625 E024.75099
Uradna zgodovina pravi, da je mesto Talin nastalo ob trgovski poti v Finskem zalivu v pristanišču, kjer so bile skandinavske in ruske sezonske trgovske kolonije. Konec prvega stoletja so tukaj postavili dvorec, ki so ga iz neznanih razlogov pozneje opustili in zgradili Lindanski (danski) grad, ki so ga uporabljali kot pribežališče v primeru napada sovražnikov, ne pa kot stalno bivališče.
Leta 1154 je almoravidski kartograf Al-Idrisi zabeležil mesto, ki ga je poimenoval Kalevan ali Kolivan po slovanskem mitskem junaku Kalevu, znan pa je bil kot Lindanisa (danski Lyndanisse) po Kalevi ženi Lindi. Nemci, Danci in Švedi so ga poimenovali Reval, kar je naziv celotnega okoliškega območja, Estonci pa so uporabljali ime Tallinn(a) (estonsko: Tallinna v pomenu danska mestna utrdba), ki je po neodvisnosti leta 1918 postalo uradno ime mesta.
Mestni muzej v Talinu je dragulj že tako prečudovitega mesta. Tudi otroci so zdržali celi dve uri. Družinska vstopnica 8 evrov. Ogledali smo si tudi dokumentarec o estonski osamosvojitvi od Rusije, ki jo je po mirni poti omogočil Jelcin. Impresivni dokumentarni posnetki iz parlamenta, podnaslovljeni v angleščini. Tudi v Estoniji je podobno kot v drugih dveh baltskih državah 30% ruskega prebivalstva. Po osamosvojitvi so morali dokazovati znanje estonskega jezika. Mnogi so se zato izselili v Rusijo, starejši, ki so ostali, pa niso mogli pridobiti estonskega državljanstva, ker niso znali jezika. Nekakšen izbris torej.
V Talinu smo prespali dva krat. Prvič blizu centra mesta (spodaj), drugič pa na PZA ob morju (zgoraj), kjer smo lahko opravili tudi kamper servis. N59.467499 E024.8239 20€ na noč vključno z elektriko, WiFi in WC-ji. Uporaba prhe stane 2 evra na osebo.
Finska - Helsinki, Petajavesi, Oulu, Rowaniemi...
Pot s trajektom iz Talina v Helsinke je prijetna in kratka. Najprej smo nameravali oditi le na enodnevni izlet brez kamperja in potem s trajektom na Švedsko, potem pa smo videli, da smo baltske države (pre)hitro prepotovali zaradi slabega vremena in nam je ostalo dovolj časa, da do Švedske pridemo čez Finsko. Tako smo se na trajekt vkrcali skupaj s kamperjem.
Parkirišče smo v Helsinkih našli tik ob obali, od tam odšli peš v središče mesta in na koncu tam tudi prespali. Čisto mirna noč je bila in na parkirišču se nam je zvečer pridružil še en finski kamper. Mesto je zelo lepo, Finci pa spominjajo na Estonce. Tudi oni namreč postavijo hiše kar v gozdnatih predmestjih med visokimi debli iglavcev, ki jih ne podrejo, pač pa pustijo na svojih vrtovih kot tudi na pokopališčih. Skorajda bi lahko rekli, da živijo v nekoliko zatemnjenih okoljih in spraševali smo se, če jim ne primanjkuje sončne svetlobe. Sredi poletja in ob 30 stopinjah Celzija, kot jih je bilo julija 2018 je življenje v gozdnatih predmestjih prav gotovo zelo prijetno, pozimi pa je najbrž vse popolnoma drugače oz. bolj temačno.
Helsinki so zelo drago mesto še zlasti v primerjavi z baltskimi državami in kot smo videli pozneje še zlasti v primerjavi s Švedsko, ki ni sprejela Evra. Ko smo videli cene hrane v Helsinkih, smo se sprijaznili s samooskrbnim načinom prehranjevanja, ki ga omogoča avtodom. Samo ribja juha je v helsinških restavracijah stala 15 evrov.
Iz Helsinkov smo se odpravili proti Lahtiju in naprej prek Jyväskyle proti Oulu-ju. Finska narava je julija pri 30 stopinjah Celzija čarobna. Jezer kmalu nismo več šteli, gozdovi, polni borovnic in prijetnih kotičkov ob jezerih so nas začarali. Nikjer nobene gneče, povsod se da prenočiti na prostem, prijetno toplo je, svež zrak, še komarji nas niso motili. V Skandinavskih deželah imajo zakone, ki popotniku dovoljujejo za eno noč prenočiti kjerkoli, če s tem ne moti zasebne posesti. Finske razsežnosti ponujajo nešteto možnosti. Kmalu nam ni bilo več niti malo žal, da moramo za hrano poskrbeti sami. To smo lahko počeli v naravi, daleč od ponorelega sveta in brez morebitnih zvedavih pogledov domačinov ali drugih popotnikov.
V Lahtiju smo se ustavili samo zaradi skakalnice. Finci znajo tudi športne objekte lepo umestiti v prostor, tako da je vse skladno z njihovo arhitekturo.
Finska je znana po starih lesenih cerkvah. Kljub vlagi les, iz katerega so zgrajene, več stoletij ne propade. Ena lepših starih lesenih cerkvic stoji v Petajavesiju. Leta 1994 jo je UNESCO prepoznal kot izjemen primerek gradbeništva lesenih cerkva. Stoji seveda ob jezeru, okolica je dihjemajoča.
Oulu je mesto z 200 tisoč prebivalci v osrednji Finski na 65. vzporedniku (LJ je na 45.) in je nekakšno izhodišče za osvajanje severnih finskih obzorij tudi pozimi. Julija 2018 je s polnimi terasami pivopivcev v centru mesta delovalo kot mestece ob Sredozemskem morju s 26. stopinjami Celzija. Če boste kdaj tukaj, priporočamo brezplačno parkiranje 10 minut hoda do centra po prekrasnem parku. N65.01994 E025.46867
Ker je bila z nami tudi 9-letnica, smo seveda morali zaviti v Rowaniemi, Božičkovo vas, ki živi tudi poleti. Punca je uživala, mi pa smo tudi videli to čudo sveta, ki seveda mora biti kičasto in drago. Če drugega ne, smo vsaj prečkali severni tečajnik in videli, kako okoli polnoči sonce ne more zaiti, pač pa kroži okoli naše osi.
Švedska
S Finske smo lepo prešli na Švedsko, o meji so pričale le oznake na cesti. Obe državi si tukaj medsebojno delita manjšini, zato je to območje nekako dvojezično, tudi valuti v glavnem sprejemajo obe, tako evre kot tudi švedske krone. Cesta proti jugu ves čas vodi blizu obale in tudi za Švedsko velja, da je naklonjena poceni potovanjem, zato dovoljuje ustavljanje in prenočevanje na javnih parkiriščih in v naravi (v državni oz. javni lasti), manj gladko pa gre v nacionalnih parkih. Švedske ceste so polne finskih, norveških in domačih avtodomarjev, brezplačna parkirišča pa zaradi množice avtodomarjev opazite že od daleč.. Poletje 2018 je bilo zelo prijazno do švedskih turistov, ki iščejo sonce in morje. Temperature tako kot na Finskem presegajo 27 stopinj celzija, zato se je mogoče kopati tako v morju kot tudi v jezerih in rekah. Te so na severu zelo čiste. Švedska država blaginje ponuja brezplačne avtoceste in celo (!) brezplačne trajekte na številne otoke v severnem delu morskega zaliva, ki si ga deli s Finsko. To pomeni, da lahko brezplačno prekrižarite več kot 1700 otokov. Prav gotovo niste pomislili, da jih imajo toliko.
Luleja
Luleja je mesto na severu Švedske in glavno mesto najsevernejše grofije Norrbotten. Ima okoli 50 tisoč prebivalcev. Ima letališče in eno izmed treh švedskih tehniških univerz, na kateri študira 15 tisoč študentov. Ima tudi sedmo največje švedsko trgovsko pristanišče. V Lulei nas je očaralo čudovito postajališče za avtodome v marini, obiskali pa smo tudi simpatičen mestni muzej.
Tukaj smo se ustavili, ker smo našli vrhunski PZA v marini z uporabo elektrike, sanitarij, prhe, savne in pralnice s sušilnico. No, še kuhinjo s hladilnikom imajo in veliko jedilno mizo, ki pa nas ni zanimala. Prišli smo nekaj pred polnočjo, ko je bilo že vse zaprto, a v teh krajih velja, da kar parkiraš in plačaš zjutraj, ko se odpre recepcija. Ko smo stopili v sanitarije s tuši in savno, sta nas čistoča in urejenost tako prijetno presenetili, da smo se vprašali, koliko nas bo to naslednji dan stalo. Kodo za uporabo te infrastrukture nam je dal sosed, Šved, ki nam je tudi povedal, da ne bo nič narobe, če plačamo naslednji dan. Tukaj smo se ustavili, ker smo na poti že dva tedna in smo nujno morali zavrteti vsaj dva pralna stroja, ker nam je zmanjkalo čistih oblačil.
Luleja je dokaj majhno mestece z lepo mivkasto plažo ob gozdu borovcev in brez in z odbojkarskim igriščem na mivki in otroškimi igrali. Julija 2018 je bilo dovolj vroče (27 stopinj celzija), da smo se lahko ohladili v severnem morju. Mesto je prijetno, z lepo infrastrukturo in mnogimi otroškimi igrišči, znano pa je tudi po lepih parkih.
Dve znamenitosti tega mesteca smo si ogledali tudi mi; katedralo in pokrajinski muzej. Katedralo so zgradili leta 1887 v neogotskem slogu na pogorišču stare, iz 18. stoletja. Lulejo je namreč prizadel požar, ki je uničil vse mesto, zato ima danes to dokaj sodoben izgled. Katedrala je znana po nenavadnem oltarju in sodobnih orglah, ki tehtajo 25 ton in imajo 4585 piščali. Mogoče jih je celo programirati prek računalnika, ki omogoča izbiro glasov. Stare so le dobrih 30 let. Kot zanimivost je treba povedati, da vas bodo v katedrali pričakali s kavo in čajem in vam bodo odgovarjali na morebitna vprašanja kar študentje – prostovoljci.
Pokrajinski muzej je majhen, a simpatičen. Kot v večini švedskih muzejev, je vstop tudi tukaj prost. Naleteli smo na razstavo življenja laponskih žensk, ki ga prikazujejo s fotografijami in dokumentarnimi intervjuji z njimi, ki so jih opremili z angleškimi podnapisi, na razstavo starih koles in na likovno razstavo. Razstava o življenju laponskih žensk si je mogoče ogledati do 2. septembra 2018. Spodaj je nekaj utrinkov z likovne razstave BOTHNIASALONGEN (Botnijski salon).
Kuggörarna
Severovzhodni del Švedske se vleče globoko proti jugu. Naslednja postaja je bil Hudikvall, kjer smo si želeli ogledati ostanke stare lesene cerkvice v bližini in tudi slikovito ribiško vas Kuggorarno, ki leži 30 km vzhodneje, ob obali. Naneslo je tako, da smo bili dobro oskrbljeni za prenočevanje v naravi, zato smo najprej zavili proti oddaljeni ribiški vasici, jo dosegli, ko se je že nočilo, ter tam prespali. Presenetil nas je mir, odsotnost komarjev in celo mobilnega signala. Naslednji dan smo videli, da smo se znašli na koncu sveta. Kuggorarno bi lahko malodane primerjali s planšarskim naseljem na Veliki Planini. Tudi tukaj nihče več ne živi, tisti, ki so podedovali ribiške hiške, jih uporabljajo kot vikende.
Posebnost vasice je, da niti domačini ne morejo vanjo z avtomobili, pač pa jih puščajo na označenih parkiriščih, kjer lahko namesto avtomobila najdete samokolnico, ki čaka lastnika, da se vrne iz mesta in vanjo naloži, kar je pripeljal, ter to pelje do svoje ribiške hiške. Dva krat na dan do vasice pripelje tudi avtobus javnega prometa. Tisti dan je pripeljal enega potnika in odpeljal dva (otroka).
Če boste tukaj prespali v AD, ste si zagotovili popolno tišino in odsotnost komarjev. Vasica pa je prelepa. Kot da bi prišli na konec sveta. N61.70020 E017.51711
Hudiksvall
“Happy Hudik” je švedsko mestece na jugu obočja severne Švedske in Laponske, ki se od skrajnega severa vleče daleč proti jugu. Ima svoj (brezplačen) muzej, Jakobovo cerkev iz 17. stoletja, značilne lesene hiše, jezero in fjord. Da les kot gradbeni material resnično ni od muh, pričajo ostnaki lesene cerkvice (Halsingtuna) iz leta 1150, ki leži 4 km severno od Hudika. Mi smo v Hudik prišli iz 30 km oddaljene Kuggorarne, kjer smo prespali in si tisti dan že ogledali ribiško vas. Sprehodili smo se še po Hudiku in našli prijetno gostilno ob obali (Restavrang 49)in si privoščili glavne jedi. Po ocenah gostov je restavracija sodila v gornji rang, saj so ji prisodili 4 zvezdice od petih. V primerjavi s cenami v finskih restavracijah so na Švedskem cene dokaj zmerne, čeprav je celo v zakotnem Hudiksvallu dražje kot v slovenskem glavnem mestu. Povprečna cena glavne jedi je bila 15€. Seveda je pa to severnjaška hrana, nič na žlico, glavno jed predstavlja že hamburger s prilogo ali kos ribe s prilogo.
Na severnem delu Švedske so gozdovi z značilnimi gozdnimi tlemi, poraslimi z mahom in lišaji. Poleg tega, da taka gozdna tla še bolj zadržujejo vlago, ponujajo tudi mehko preprogo za sedenje ali hojo. Konec junija in v začetku julija pa se tudi na Švedskem do sitega najeste borovnic, ki so bile sicer značilnost naše poti že od severovzhodne Poljske naprej.
Stockholm
Na poti proti prestolnici smo zanemarili številne čudovite morske zalive in mnoga švedska jezera, o katerih manj slišimo kot o finskih, čeprav jih je tudi na Švedskem v izobilju. Pogled na cesto razkrije, da je Švedska dežela odlično ohranjenih in obnovljenih starodobnikov, ki žal za seboj puščajo smrdeče izpušne pline, in tudi avtodomov (husbil) in počitniških prikolic. Zdelo se nam je, da smo jih doslej največ srečali v Franciji, ki jo je Švedska odločno izrinila s prvega mesta. Celo na kmetijah, ki jih vidimo s ceste, so ti pomemben dodatek njihovega voznega parka.
V Stockholmu smo parkirali čisto ob starem mestnem jedru, pet minut hoje od mestne hiše ob obali. Potovalna strategija, po kateri velika mesta obiščemo ob koncu tedna, da bi se izognili gneči, se je še vedno odlično izkazala. Parkirišče (N59.3265 E18.0448) je bilo na petkov julijski večer nekoliko hrupno zaradi živahnega večernega utripa mesta, kljub temu pa smo spali dobro, za kar smo odšteli 150 švedskih kron na 24 ur), pa še dovolj sence je bilo, da smo lahko skuhali kosilo. Na triurni ogled mesta smo se odpravili po preizkušeni označeni turi, ki jo za to prestolnico na otokih ponuja popotniški vodnik Lonely Planet.
Pot smo začeli prav pred mestno hišo (Stadshuset), ki kraljuje na vzhodnem delu Kraljevega otoka. Usmerili smo se proti glavni železniški postaji (Centralstationen), kjer bi se kmalu izgubili v njenih za pešce neprehodnih podvozih, mimo Klarine cerkve (Klara kyrka), čez ulice nakupovalnega središča do Sergelstorga in opazili da sta si slovenski in švedski izraz za trg (torg) nenavadno sorodna. Pot nas je nesla mimo hiše kulture (Kulturhuset) v senčen park Kungstrådgården, kjer so tisto soboto predstavljali kulture daljnje Azije skupaj s kulinariko na nekakšni “odprti kuhni”, ki je bila ograjena, ob vstopu pa so varnostniki vsakega obiskovalca temeljito preiskali, da ne bi zraven nosil orožja ali piva. To nas je odvrnilo od obiska kljub temu, da bi zlahka prestali kontrolo. Nekaj korakov naprej je cerkev sv. Jakoba (Sankt Jakobs kyrka) in že se znajdete na trgu Karla XII.
Nadaljevali smo mimo opere, trga Gustava Adolfa, palače Sofije Albertine, v kateri je danes zunanje ministrstvo, čez Riksbronski most mimo parlamenta (Riksdaghuset). Nekaj korakov čez kratek Stalbronski most vas pripelje v srednjeveško središče mesta (Stadsholmen). Tam je mestna katedrala (Storkyrkan), kraljeva palača, ki so jo obnavljali, mestni trg (Stortorget), kjer so Švedi prelivali kri leta 1520, in borza z muzejem zgodovine Nobelovih nagrad in njihovih prejemnikov. Sledi še en manjši trg Köpmantorget s spomenikom sv. Jurija in zmaja, pa ulica s trgovinami, umetniškimi galerijami in prodajalnami spominkov Österlångatan. Järntorget je trg, na katerem so trgovali s kovinami, blizu pa je tudi Mårten Trotzigs Grånd, ki velja za najožjo ulico v prestolnici in je široka manj kot meter. Seveda smo se po teh ulicah prebijali skupaj z množico turistov, ki so na vroč poletni dan ubrali podobno pot kot mi. Privoščili smo si tudi kepico sladoleda (5€, v manjših krajih je njena cena 3€), ne pa tudi kosila v najstarejši restavraciji v mestu, ki neprekinjeno deluje že od leta 1722 – Den Gyldene Freden. Morda bi bilo bolje to, nismo namreč preverjali cen. Potem na levo čez Riddarholmsbromski most na viteški otok (Riddarholmen), mimo ogromne cerkve z železnim zvonikom in že smo zagledali mestno hišo na Kraljevem otoku, blizu našega parkirišča, do katerega smo prišli čez kratek most. Ogled središča Stockholma smo opravili v slabih treh urah.
Vimmerby in Svet Astrid Lindrgreen ali Pipiland
V Vimmerbyju, rojstnem kraju švedske mladinske pisateljice Astrid Lindgreen smo se ustavili samo zaradi tematskega parka, ki so ga na veselje otrok in odraslih postavili njej v čast. Kljub pregrešno dragi vstopnini (odšteli smo 142€ za 4 karte), ki bistveno ne razlikuje med otroci in odraslimi, nam nikakor ni bilo žal, da smo si vzeli en dan za potovanje od junaka do junaka njenih del. Tematski park je ogromen (množice se razgubijo po prizoriščih). Njegova rdeča nit je 8 prizorišč s kulisami iz njenih osmih del za otroke in mladino (poleg Pike Nogavičke še Ronja, Emil, Brata Levjesrčna, Erazem in potepuh …), ob katerih je tribuna za gledalce, ki lahko stopijo v votlino bratov Levjesrčnih, si ogledajo razpoko na Ronjinem razbojniškem gradu, stopijo v Vilo Čiračara (Villa Villekula) in se sprehodijo po Emilovi kmetiji. Na teh prizoriščih se po vnaprej določenem urniku ves dan odvijajo predstave različnih (niti ena se ne ponovi) odlomkov del Astrid Lindgreen. Vsako prizorišče gosti 3 do 6 predstav dnevno, ki so dolge od 10 do 25 minut. Predstave so odlične, švedščina za poznavalce zgodb ni nobena ovira, igralci so profesionalci, kostumografija vrhunska … skratka vsi smo bili navdušeni, celo najstnika, ki sta nameravala viseti na brezplačnem wifi-ju, pa ju je čarobni svet Astrid Lindgreen posrkal vase.
V Vimmerbyju z avtodomom ne hodite v prenapolnjen kamp in niti na parkirišče za avtodome v bližini. Raje se usmerite proti PZA-ju pri bencinski črpalki, ki poleg servisa za vaš kamper ponuja tudi elektriko, sanitarije in tuširanje, za vse skupaj pa boste odšteli 175 švedskih kron ne glede na velikost posadke. PZA je le 500 m oddaljen od Sveta Astrid Lindgreen, lastnik pa nam je dovolil, da ostanemo do 16-ih. Če nameravate prenočevati tukaj, se podvizajte, saj so samo tri parkirna mesta, dober glas pa se širi v deveto vas. Mi smo prišli v soboto zvečer šele po 22. uri in na srečo dobili zadnje parkirno mesto. Poklicali smo lastnika, ki nam je dovolil ostati, ni pa nam mogel dati ključev za sanitarije in prhe. To smo opravili v kamperju (zato ga imamo), potem pa vse nadoknadili naslednji dan še pred 16. uro, ko smo se utrujeni in preznojeni vrnili iz Pipilanda (N57.677977 E15.852283). Opravili smo kamper servis, se oskrbeli z vodo in šli novim dogodivščinam naproti, tokrat že z mislijo na skorajšnjo vrnitev domov.
Tak voziček si lahko sposodite za 3€ na dan in tako prevažate malico v hladilni torbi ali pa kakšnega utrujenega malčka. Tematski park je tako velik, da je telefonska aplikacija naštela 14 tisoč korakov.
Po jugovzhodni Švedski proti domu
Po lepi nedelji v Pipilandu smo odločeni, da bomo do četrtka doma. Privoščili si naj bi še kakšen postanek v katerem od Švedskih obalnih mest. Navigacija nas je usmerjala na trajekt proti nemškemu Rostocku in potem domov mimo Berlina. Cena enosmerne karte za trajekt bi nas prišla okoli 130€, pa še ves dan bi nam vzelo vse skupaj, zato smo si rekli, da gremo raje čez Dansko in imeli megleno v zavesti da bomo plačali mostnino od Malma do Kobenhavna. Škoda, da nismo preverili cene mostnin – to je treba do Nemčije plačati kar dva krat. Za prvi spektakularni most, ki se spusti v predor pod morjem, smo odšteli 115€, za drugega (most med dvema danskima otokoma) pa 81€. Če k temu prištejemo še nafto … je jasno, da smo slabo izračunali. Vseeno smo na koncu rekli, da je bilo vredno videti tudi ta dva mostova in da je z ogledovanjem nepreklicno konec. Če gremo še kdaj v Skandinavijo, bomo uporabili trajektno povezavo.
Kalmarslott
Najdemo ga v mestecu Kalmar na švedski vzhodni obali in velja za najbolje ohranjeni švedski srednjeveški grad. Iz Vimmerbyja do Kalmarja smo prišli pozno zvečer, ob sončnem zahodu, torej okoli 23. ure in poiskali priporočeno parkirišče za avtodome, ki je le pet minut oddaljeno od gradu in obale s pomolom, ki omogoča kopanje (N56,657501 E16.3475). Grad žal odprejo šele ob 10-tih, prepozno za nas, ki smo hiteli proti domu in smo imeli še neke opravke v Nemčiji, zato si ga naslednji dan nismo ogledali od znotraj. Šli pa smo na pomol in petina posadke tudi v severno morje, ki je imelo znosno temperaturo ob dnevnem povprečju zunanjega zraka okoli 30 stopinj Celzija. Ob poti na pomol so imeli tudi občudovanja vredno razstavo skulptur iz peska. Domačini lepo skrbijo za svoje kopališče na pomolu, ki je narejeno iz lesa, z lesenimi klopcami in prhami na poteg, ki jih tudi s pridom uporabljajo, ko se jim nasmehne vroče poletje.
Karlskrona
Karlskrona je mesto na obali jugovzhodne Švedske. Potem ko je leta 1679 uspešno ubranilo dansko invazijo, je to mesto postalo pomembno vojaško pomorsko oporišče in bliskovito tudi 3. največje švedsko mesto. Postavlja se s pomorskim muzejem, ki bi si ga z veseljem ogledali, a je bil žal ponedeljek. Tako smo se na kratko ustavili na parkirišču blizu muzeja, ki ga iz srca priporočamo. Glede na lokacijo je dolgotrajno parkiranje poceni (5 kron od 9-tih do 16-tih), žal pa tukaj ni mogoče parkirati čez noč. Sicer se na Švedskem parkiranemu kamperju nikoli ne gleda v zobe, če ne kampira s stoli in mizo, kar pomeni, da lahko posadka v njem tudi prespi. Potovanje proti Malmu je ponujalo zanimive pokrajinske slike in tuintam smo se ustavili in kakšno tudi zabeležili. Po prostranih žitnih poljih Južna Švedska spominja na Poljsko in Francijo. Švedska posebnost so prometne označbe ovinkov, ki so v barvah švedske zastave (nekdo je pripomnil, da so mislili, da so danske označbe v barvah danske zastave). Hiše, ki se vidijo s ceste, so monotono rdeče-bele, montažne, kar navaja na pomisel, da Švedi ne dajo veliko kakovost in na zunanji izgled doma, narava pa je idilična, še zlasti ko je vroče poletje.
Starodobniki in bonboni
Lepo restavrirani starodobniki so značilnost cest Finske in Švedske. Srečevali jih boste v velikih mestih, na magistralah in avtocestah. Videti je, da imajo mnogi Švedi veliko veselja z njimi. Nekaj primerkov smo zabeležili tudi mi. Še nekaj je značilno za Švedsko. Vse trgovine s špecerijo imajo poseben oddelek za bonbone, ki jih lahko kupec sam nabere z lopatko in jih prodajajo na kilogram teže. Nekaj takega smo videli v starih filmih Pike Nogavičke, tradicija pa še vedno ni zamrla.
Prek Danske proti Hamburgu
Potem ko smo odšteli skoraj 200€ za dve mostnini na Danskem, smo poiskali prenočišče v Koldingu. Spotoma smo videli, da danski kampi stanejo celo premoženje in ker je bila Danska za nas tokrat tranzitna država, smo se odločili, da si poiščemo cenejše prenočišče. Sreča se nam je nasmehnila z novim PZA-jem ob obali Koldinga, ki je poleg parkiranja in prenočevanja ponujal tudi sanitarije, tuše in wifi, za prvo vrsto pa še elektriko. Spet nas je zavedel dolg dan, zato smo v Kolding prišli sredi svetle noči in nismo prišli do elektrike. Na srečo je bila za prenašanje karte Evrope na Garmin baterija laptopa dovolj napolnjena, ključen je bil dovolj zmogljiv wifi. PZA (N55.505359 E9.737381) toplo priporočamo, saj ima zgledno urejene sanitarije in prhe in tudi dober avtomatski sistem parkiranja. Stane okoli 20€. Oskrbeli smo se z vodo in zjutraj po zajtrku pognali motorje naprej.
Prenočišče pri Göttingenu
Prek Hamburga, kjer smo bili malo prepozni za ogled pomorskega muzeja, smo se počasi spustili proti jugu Nemčije. Gostota prometa na nemških cestah je bistveno večja kot na švedskih, a promet kljub vsemu teče. Šli smo še na obisk sorodnikov v bližini Frankfurta, potem pa smo začeli razmišljati, kje bomo prespali. Prenočišče smo poiskali v bližini Göttingena, kjer smo našli svojevrstno postajališče za avtodome za 5€ na noč z brezplačnimi sanitarijami, s plačljivo prho (50 centov) in elektriko (evro na 6 ur) in naravnim samočistilnim bazenom (N51.757401 E9.76446). Najraje bi se kar vrgli v bazen, pa se je žal po 21. uri začela samočistilna faza, ki traja 12 ur. Zjutraj je treba počakati, da odstranijo rdečo zastavico, ki označuje čistilno fazo bazena, ki je ni dovoljeno motiti. Bazen je zgradila in ga tudi vzdržuje lokalna skupnost. Ob vstopu vanj lahko date prostovoljen prispevek.
Legoland
Postanek z adrenalinskimi doživetji smo privoščili tudi najmlajši članici posadke Cigana Barona. PZA (N48.4631 E10.2697) pri javnem mestnem bazenu (ima tudi wifi, ki doseže zunanje parkirišče ob cesti in stane 8€ na noč) je bil ob našem poznem prihodu seveda zaseden. Na srečo je bilo okrog dovolj prostora za parkiranje in spanje, otroci pa so takoj našli delujoči wifi. Dobro založeni smo se na spanje pripravili kar v kamperju in načrtovali čimzgodnejši naskok na Legoland. Zjutraj smo se samo premaknili nekaj kilometrov na parkirišče pri Legolandu. Tri petine posadke je počivalo ob knjigi, dve petini pa sta šli dogodivščinam naproti. Najpomembneje od vsega je, da je naša najmlajša članica posadke ponosno prikorakala nazaj s primerno družbo za ogromnega medveda Bobija. To je roza koala, ki si jo je prislužila s tremi natančnimi meti žogice v polno. Za nameček je dobila še zelenega zmajčka. Plišasti živalci sta se tako pridružili poljskemu Zobru in finskemu psu Lapiju. Pliškotov ni nikoli preveč (not!). Ob 17-ih smo se odpravili proti domu s ciljem, da bi noč prespali doma. To nam je tudi uspelo še pred polnočjo.
