Proti jugu
Srbija in Makedonija sta na naših poteh v Grčijo običajno del dopusta, saj se vsakič kje ustavimo za dan ali dva. Tokrat si za to nismo mogli vzeti časa. Trajekt iz Pireja odrine v torek zvečer ob 9-tih in moramo biti na njem, saj že imamo karte. Tako smo krenili proti nedeljskemu popoldnevu hitro po ravni avtocesti skozi Slavonijo proti Beogradu. Navigacija nas usmeri skozi mesto, v katerega smo dobesedno zapluli. Ravno med našim prihodom se je vlilo, kot da bi se utrgal oblak in začelo poplavljati Beograd. Promet je obstal, le kaj je? Po polžje smo se prerinili proti Savi in se znašli na poplavljeni cesti, ki je postala potok vode pomešan s kanalizacijskimi odplakami. 16 colska kolesa so nam prišla prav, da smo zanesljiveje brodil skozi vodo. Z zamudo smo se prebili proti jugu Srbije in se ustavili pred motelom Stari Hrast kjer smo poleg še dveh slovenskih avtodomov prenočili. Priporočamo prenočišče, nikakor pa hrane.
Pozitivno nas je presenetila v celoti dograjena avtocesta od Leskovca do Makedonije. Takoj po prihodu v Makedonijo smo seveda natočili gorivo, saj je tam bistveno cenejše kot kjer koli drugje, manj kot evro za liter dizla. V Velesu smo zaman iskali mesto, na katerem bi potolažili kruleče želodce. Le bari s pijačo so se vili ob glavni cesti. Smo pa našli vse, kar smo želeli, v vasi Rosoman južno od Velesa ob cesti, ki se odcepi proti Ohridu. Vas v rodovitni dolini sredi nasadov breskev, marelic, lubenic, paradižnika, paprike, trte ipd. nam je ostala v spominu od prejšnjih poti proti Grčiji, ko smo se za nekaj dni ustavili na Ohridu. Ob cesti pridelovalci prodajajo vse zgoraj našteto. Nakupili smo zalogo prekrasnega paradižnika volovsko srce, breskve, marelice, lubenico in potolažili lakoto v gostilni Kral Ćo (41.51966, 021.9445) sredi vasi. Za nameček nam je prijazni gostilničar še natočil svežo vodo in tako dopolnil kopneče zaloge.
Po celinski Grčiji
Siti in oskrbljeni z makedonskimi zelenjavo in sadjem smo nadaljevali pot, saj smo že davno kupili karte za trajekt od Aten (Pireja) do Herakliona, Herkulovega mesta na Kreti. Pozno popoldne smo se ustavili južno od Soluna v smeri proti Atenam, tokrat že na obali toplega Egejskega morja pod pogorjem Olimpa (40.06819, 022.56731). Prespali smo ob plaži blizu vojaške baze in se prvič namočili v toplo Egejsko morje. Grki res ne delajo težav ljudem,
Grške avtoceste, ki so precej prazne, so bile dolgo zelo poceni in ponekod celo brezplačne (proti Peloponezu) za vse. Vsakič smo se na glas čudili, kako to, da država v krizi ne pobere vsaj cestnin na odličnih, novih avtocestah. Nedavno pa so se Grki odločili popraviti to napako in letos ugotavljamo, da so marsikje šli celo predaleč. To vsekakor velja za višino cestnine za avtodome, ki so jih meni nič tebi nič strpali v tretjo kategorijo vozil, skupaj s tovornjaki. Tako smo na vsakih dobrih 100 kilometrih avtoceste na čelnih cestninskih postajah plačevali oderuške cestnine od 4 do 10 evrov. Pot od makedonske meje do Aten tako zdaj stane celo premoženje (75 €). Avtodomi pa najbrž v nobeni evropski državi ne sodijo v 3. kategorijo vozil. Grki tako na prefinjen način zaračunavajo visoko cestnino tujcem, na veliko bolj prefinjen kot so to nameravali Nemci, saj tudi grški avtodomarji (ki so skoraj neobstoječi) plačajo enako.
Po nekaj sto kilometrih smo ugotovili, da so bencinske črpalke zelo redko posejane ob avtocesti. Še huje; črpalke smo videvali kar pogosto, vendar so bile za zamreženo ograjo avtoceste, kot da bi jih nalašč odrezali od avtocestnih strank. Še ena grška posebnost, ki jo je težko razumeti in je morda povezana z visokimi pristojbinami, ki bi jih morali lastniki plačati, če bi hoteli svoje blago prodajati na avtocesti. Zaradi tega smo zavili z avtoceste v majhno letoviško mestece, natočili gorivo in ugotovili, da smo lačni. Številne taverne ob morju so vabile na svoje prazne vrtove. V družini na srečo premoremo najstniške specialiste za dobro hrano, ki se znajdejo na spletu in se posvetujejo s Trip Advisorjem – tako je padla odločitev za taverno Avona (To Abona). Odlična musaka in grška solata sta potolažili rahlo slabo voljo, ki so jo povzročile previsoke cestnine.
Trajekti, ki vozijo na Kreto, so manjši, kot smo pričakovali, kar govori o tem, da kljub privlačnosti Kreta ni velik magnet za turiste, ki gredo tja s svojimi avtomobili. Precej več jih pride z letali. Ti ponavadi kar ostanejo v turističnih resortih ali pa najamejo avtomobile za krajše izlete. Tudi povratna karta za petčlansko družino (s kabino) in kamper v predprodaji ni bila astronomsko draga. Precej cenejša je bila pri družbi Aneke (500 €) in bistveno dražja pri Minoian (nekaj manj kot 900 €). Odločitev ni bila težka, pa še o težavah družbe Minoian s trajekti in o zamudah, pa o slabi kakovosti nasploh smo marsikaj prebrali pred odhodom. Z grškimi trajekti sicer nimamo veliko izkušenj, pred leti smo bili palubni potniki na poti iz Patre v Benetke (z Minoian lines) in rečemo lahko, da nas pri Anek lines niso razočarali. Kabina s tušem in WC-jem je bila precej bolj udobna in bolj čista kot smo pričakovali. Malo nas je sicer skrbelo, kako se bomo zjutraj izmotali s trajekta, kamor so nas delavci Anek lines parkirali z nosom naprej in to še v zgornje nadstropje. Poleg nas je bil še velik kombi z dolgo prikolico, tovornjake pa so namestili zadenjsko, kar se nam je zdelo precej bolj smiselno.
Oba trajekta, ki enkrat na dan peljeta v Heraklion imata odlično časovnico. Iz Pireja odrineta ob 21-tih in v Heraklej prispeta ob 6-tih oz. ob 6.30. Potniki tako ne izgubljajo časa s potovanjem po morju. Z našim sta poleg nas v Heraklej prispela samo še dva kamperja. Tudi sicer na Kreti prvih nekaj dni nismo srečali nobenega, dokler se nismo ustavili v kampu in tam naleteli na dva para italijanskih in par nemških upokojencev, ki so najbrž že ves junij potovali po Kreti.
Ko s trajektom prispete v Heraklion, vas pozdravi stara beneška trdnjava. Trajekt je zamujal skoraj pol ure in precej izkušeni usmerjevalci prometa na krovu družbe Anek lines so nas kar vzvratno usmerili z zgornjega v spodnje nadstropje trajekta (enako so ravnali s kombijem z dolgo prikolico!) prek ozke klančine v pristanišče, kjer smo se na naše olajšanje naposled lahko obrnili in odpeljali v mesto. Najprej smo poiskali svež kruh za zajtrk, ki ga nikakor nismo našli v nobenem od dveh običajnih marketov (malo so nam že ušle iz spomina grške navade), pač pa šele v pekarni sredi mesta. Parkiranje tam je seveda cela znanost. Smo pa le prišli do kruha in rogljičkov in se odpravili na zajtrk na ogromno parkirišče pod Knososom.
Knosos
Heraklion je tipično ali še bolj tipično mediteransko mesto. Kaotične ulice in kaj kmalu ponovno ugotovimo (ne)uporabnost navigacije v mediteranskih mestih, ko se »zagozdiš« v ozkih stranskih ulicah kamor te ta usmeri. Še v zgodnjih jutranjih urah smo zbudili pol ulice, da so odmaknili vozilo, ki nam je preprečevalo vožnjo mimo.. Imajo namreč navado, da vozila parkirajo na pol ali v celoti na vozišču. Odtlej smo se bolj zanašali na klasično karto, s katero smo popravljali namere navigacije, da bi nas po čimkrajši poti skozi (pre)ozke ulice spravila do cilja.
Parkirišče pod Knososom se je v pičli uri iz skoraj napolnilo z avtomobili in avtobusi, tako da je bilo nabito polno. Knossos je kraj, kjer se zgodovina križa z mitologijo kot še marsikje v Grčiji. Tako naj bi bil sedež kraljestva kralja Minosa, ki ga poznamo iz mita o bikoglavem Minotavru, ki je v Dedalovem labirintu prežal na svoje žrtve. Na Knososu so tako najstarejši znani ostanki bivališč neke stare civilizacije, s katerim so se ukvarjali arheologi, kot je Arthur Evans, ki je je leta 1894 kupil parcelo pri Heraklionu, za katero se je izkazalo, da pod njo ležijo ostanki najpomembnejše palače na Kreti. Dve petini posadke je na poti bralo leposlovno delo Lawrenca Durrella Temni labirint (ali Cefalu), ki se dogaja na Kreti, tako da parafraziramo njegovo domislico in upamo, da je bil Evans eden izmed tistih arheologov, katerega bogata domišljija se je ujemala z dejstvi. To je zelo pomembno, saj so po njegovem poznavanju dejstev in bogati domišljiji poskušali restavrirati starodavno palačo, ki naj ne bi bila le bivališče kraljevske družine, pač pa tudi upravno, pravosodno in trgovsko središče minojske civilizacije. Z vedenjem, da je Evans s svojim načinom restavracije vznejevoljil mnoge kolege arheologe smo laični obiskovalci malce z rezervo pogledali restavrirane dele (malce kičasti so bili) in jih tudi fotografirali. Po Grčiji nikakor ne hodite brez solidnih vodnikov. 
Proti južni obali
Tako se je pot po Kreti pričela v njenem srcu. Naslednji cilj je bila divja plaža na južni obali. Do tja pa se cesta serpentinasto povzpne preko hribovite notranjosti. Kreta ima kar nekaj vrhov višjih od 2000m nad morsko gladino. Bolj naključno smo se znašli na vinski cesti. O vinu sicer pozneje. Privabila nas je že na pogled privlačna taverna v kraju ……(koordinate…..) in ni nas razočarala z okusno ponudbo piščančjega, zajčjega in ovčjega krožnika, z grško solato in z zelenjavo polnjenimi zavitki iz listov vinske trte. Že takoj na začetku naše poti nas je Grčija ponovno, tokrat na Kreti, prepričala kot dežela pristne in nadvse okusne sredozemske hrane. Za poobedek priromajo na krožnike še okusne domače sladice, ki niso narejene na osnovi moke in sladkorja, pač pa na osnovi smetane, skute, sadja, medu in rozin.
Mimo mnogih nasadov, bolje rečeno gozdov, oljk privijugamo do divje osamljene plaže, kristalne vode Libijskega morja in mivkasto-prodnate obale z nizkimi borovci, ki nudijo senco in zavetje. Kot nalašč za kopanje in sprostitev v popolni samoti. Ni komarjev, je pa noč minila ob zaganjanju močnega vetra, ki piha z gora nad plažo. Avtodom se je zibal kot ladja na razburkanem morju. Dermatos: N 34.983398 E 0253235. Lokacijo priporočamo vsem, ki radi uživate na samotnih plažah in tam tudi prespite. To počnejo tudi domačini. Vsaj dva avtomobila sta se pripeljala na piknik in voznika sta nam prijazno pomahala. Prespali smo sami.
Koutsounari
Po križarjenju po lepih prodnatih divjih plažah južne obale Krete smo si zaželeli mirnega pristana v kampu. Pot nadaljujemo do južne neobljudene strani Krete. Po serpentinasti cesti najprej na skoraj 1000m nad morjem in potem po prav tako vijugasti se spuščajoči cesti naravnost do morja. Prenočujemo ob kristalno čistem morju na peščeni plaži, skoraj osamljeni na nekaj kilometrih. Idilo je motil veter, ki je pihal iz gora nad nami, ki pa je prinesel svežino, da ni bilo prevroče. Veter se je ponoči še dodatno in tudi neprijetno ojačal in zibal avtodom kot ladjo. Zaloge vode so kopnele, črna voda je bila tik pred alarmom … punci si že dolgo nista oprali las, enemu fantu se je zdelo, da je umazal preveč majic … čas je bil že za kuhanje in pomivanje posode … To se je vse lepo sestavilo v kampu Koutsounari, vzhodno od najjužnejšega evropskega mesta Ierapetra (Jera in Petra skupaj). Eden izmed boljših in dražjih kampov, za katerega ekipa petih odšteje 40 €. Oprali smo se za pet evrov in si privoščili tri dni razvajanja na istem mestu. V kampu je poskrbljeno za prostor za visoke kamperje, za prvovrstno senco razmeroma velik bazen, odličen wifi in za na jugu prepotrebno zaščito pred vetrom. Pred sicer toplim vetrom so nas skupaj z avtodomom varovale na kovinsko konstrukcijo pritrjene bambusove zastirke na treh stenah in tudi na stropu.Ima tudi skupno kuhinjo, jedilnico, čiste sanitarije in dolgo prodnato plažo. Take imamo najraje. 30. junija tam ni bilo nobene gneče. Niti četrtinsko zaseden ni bil.
Sitia
Je najvzhodnejše kretsko mesto na severni obali. Ko smo prišli iz južne Ierapetre, smo se skoraj zaleteli v dolgo mestno plažo, na kateri so lovili veter jadralci na vodi. Če boste kdaj v Sitii, nujno zavijte v restavracijo Zorbas in naročite enega od mnogih tradicionalnih kretskih menijev. Če je musaka vsegrška specialiteta, so polži kretska. Strežejo jih v omaki, pred glavno jedjo pa postrežejo s tremi zelenjavnimi predjedmi in grško solato. Komaj vse pojeste. Zraven sodi še raki, za poobedek pa polna skleda sadja. Seveda imajo tudi tradicionalne kretske menije brez polžev, nič bat. 
Parkirajte nasproti plaže na neurejenem parkirišču, malo zatem, ko zavijete levo, če prihajate iz Ierapetre N 35.2015 E 026.1140. Do centra mesta (in do Zorbasa) je kakšnih 800 metrov pešačenja ob plaži.
Plaža Vai
Prav srečo smo imeli, da smo na najbolj razvpito in oblegano kretsko plažo prispeli po 17. uri, ko so dnevni kopalci že počasi odhajali. Našli smo prostor na parkirišču, na katerem tako pozno niso več pobirali parkirnine in se vrgli v morje ob kar najbolj običajnem času za naše popoldansko kopanje. Niti na misel nam namreč ne pride, da bi sredi dneva ležali na plaži in onesnaževali morje z zaščitnimi kremami. Plaža je znana po datljevih palmah, ki naj bi jih pred več kot dvema tisočletjema zasadili Saraceni in so se lepo prijele. Kakšnih 36 hektarjev palmovega gozda je danes ograjenega, da ga ne bi opustošile trume turistov. Plaža se je počasi izpraznila, sonce pa je zahajalo za našimi hrbti, zato smo si zjutraj obetali fenomenalen vzhod sončevega diska iz morja. Sklenili smo prespati na parkirišču. Zjutraj nas je budilka zbudila ob 5-15, sončni vzhod pa je bil napovedan za 6.03. Več kot pol ure smo lahko opazovali jutranjo zoro, ki se je vila nad morjem in se ob 6-tih vprašali, če se bo sončev disk sploh pojavil. Opazovali smo že sončne vzhode na Šmarni Gori, kjer je ob uradni uri za vzhod pol sončevega diska že zunaj. Na morju je očitno čisto drugače. Točno ob 60.03 se je prikazal zgornji rob rdečega diska, ki je počasi lezel proti zenitu. Plaža je dobila tako hvaljeno jutranjo osvetlitev in se nam pokazala v svoji najlepši podobi. Nočni čuvaj, ki je noč preživel v avtu in za katerega se je zdelo, da z enakim navdušenjem kot mi bogvekaterič znova opazuje sončni vzhod, nam je odstranil zaporo iz vrvi in zapeljali smo se nazaj proti Sitiji, kjer smo v pekarni kupili svež kruh za zajtrk. Zajtrkovali bomo ob poti proti Agiosu Nikolaiosu, saj dva člana posadke še spita.
Plaža Vai je bila nekoč priljubljena med mladimi popotniki z nahrbtniki, ki so prenočevali kar v palmovem gozdu ob plaži. To so pred časom prepovedali in edini način prenočevanja ob plaži je prenočevanje v avtodomu. Tudi prhe in WC-je namreč ponoči zaprejo. Ker na Kreti res ni videti kakšne invazije avtodomov, ti sploh niso moteči. Zjutraj smo videli, da se nam je enkrat sredi noči pridružil še italijanski avtodom, katerega posadka je ob našem odhodu še blaženo spala.
Ob cesti med Sitio in Agios Niculaieom se vije grmovje belo in roza cvetočih oleandrovcev, ki lepo popestrijo potovanje ob nepreglednih oljčnih nasadih.
Po severni obali
Severna obala Krete kjer je večina mest, kjer živi večina prebivalcev, kjer je večina letališč, večina turistov, večina instant turizma in predvsem večina smeti, nam ni ostala v tako lepem spominu kot manj poseljeni oz. skoraj neposeljeni predeli Krete, kot so njen skrajno vzhodni del, celotna južna obala, skrajni zahod in seveda gorata notranjost. Slabo delo smetarjev, neozaveščenost domačinov in množica hitrih instant letalskih turistov povzročajo zasmetenost preveč obljudenih mest in cest. Ob neugodnih morski tokovih in vetru so s smetmi uničene tudi plaže, kot je bil primer kraja Ayyos na poti proti mesu Agios Nikolaos. Nekako smo ugotovili, da si bomo na severni obali samo ogledali mesta, predvsem njihova lepa zgodovinska pristanišča in morda obiskali še kako dobro taverno.
Agios Nicholaios
Brezplačno parkiranje je možno na obali tik pod centrom mesta N 35.1911 E 025.7224 . V center mesta vodi ena od poti mimo barov kjer te po grško nevsiljivo povabijo na sok iz sveže stisnjenih pomaranč. Sok iz svežih kretskih pomaranč je postal naš skoraj vsakodnevni napitek v eni od kretskih tavern ali barov. V bližini je otok Spinalonga, v času Benečanov otok-trdnjava, ki je še petdeset let po turškem zavzetju Krete kljubovala zavzetju veliko močnejše armade otomanskega cesarstva. Pozneje je bila na tem utrjenem otočku kolonija gobavcev. Brezplačno parkirišče ob plaži nasproti Spinalonge je ob ribji restavraciji N 35.30229 E 025.72643. Plaža premore sanitarije in prhe. Ne mečite se torej v morje na mestni plaži Agiosa Nicholaiosa, pač pa zdržite do čistejšega morja.
Agios Nicholaios je prijetno turistično mestece, polno trgovin s spominki. Bari in taverne kar vabijo na svoje terase. Mi smo drveli naprej, proti Zeusovi jami in nato proti Hanii in iskali čisto plažo, kjer bi se lahko ob poti za pol ure namočili v morju. Našli smo jo nasproti Spinalonge.
Planota Lasiti z Zeusovo jamo
Vzhodna prefektura Lasiti ima ime po planoti v notranjosti Krete. Planota leži na nadmorski višini dobrih 800m in jo obdajajo visoki grebeni in vrhovi Dikta (preko 1500m) iz vseh strani. Izolirana planota, do katre ni lahko priti, ima zaradi višine drugačno podnebje in malo drugačno vegetacijo ter je zelo rodovitna. Tu na primer pridelujejo tudi veliko solate, ki je drugje na prostem ni videti. Sveža klima omogoča boljše spanje. Prenočili smo ob vznožju mitske Zeusove jame oz. Diktijske votline. Prebivalci tega območja so od nekdaj izkoriščali veter. Danes še uporabljajo vodne črpalke z vetrnicami in seveda postavljajo nove vetrne elektrarne. V preteklosti so na grebenu nad planoto imeli mline na veter.
Zjutraj ob osmih smo bili že na poti v Zeusovo jamo kot prvi obiskovalci (niti nadležnih ponudnikov oslov, ki naj bi nas nesli po strmem hribu, še ni bilo), saj smo prespali na parkirišču pod njo, nazaj grede pa nas je na mešanico sveže stisnjenega pomarančnega soka in soka granatnega jabolka povabila podjetna gostilničarka, ki nas je ogovorila že, ko smo se odpravili proti jami. Potem je prinesla še značilno kretsko sladico z medom, ki jo pripravlja že petnajst let (nekakšni žepki s skuto preliti z medom) in krožnik svežih jagod (pravi, da jagode, ki so utrgane več kot 24 ur, še za sok niso več dobre). Preselila nas je na teraso s pogledom na planoto in počutili smo se prav kraljevsko. Tako v notranjosti Krete ravnajo z gosti. Naslednje goste je lahko postregla šele po 10. uri, ko so se prebili po gorskih cestah iz mest severne obale Krete. Mi smo takrat že odhajali.
Mesara
Rodovitna ravnica, prometno pomembna, nad katero so želeli imeti nadzor že Minojci, stari Grki, Bizantinci, Benečani, Turki. Zato so tam obsežna arheološka najdišča, mnoga še neodkrita. Sicer sta znani arheološki najdišči v notranjosti Gortis in Fajstos. Gortis je bil glavno mesto Krete, dokler ga ni premagal bližnji Fajstos. Obe naselbini gravitirata na južno obalo, kamor se dolina Mesara odpira proti morju. Danes so pomembna kretska mesta na severni obali. Pri enem od še neobdelanih arheoloških najdišč, ki je še zaprto in čaka na nadaljnje odkopavanje ter leži ob plaži Matala na koncu ravnice, smo tudi prenočili N 35.012524 E 024.760455.
Z gora smo se tako znova usmerili proti južni obali na plažo Matala, mešanico mivke in proda. Kampiranje tam ni dovoljeno, parkiranje pa je in s tem tudi prenočevanje v parkiranem avtodomu. Poleg nas je to prenočišče našel še francoski par z vanom. Zvečer so na veselje otrok valovi, zjutraj pa mirna gladina na podlagi iz grobe mivke. Plaža premore tudi prho s toplo vodo. Podnevi jo oblegajo dnevni kopalci.
Za dva dni smo se nastanili še v kampu Agia Galini zahodno od Mesare, da smo se odpočili od napornega raziskovanja in oskrbeli avtodom. Simpatičen kamp po izredno razumnih cenah. Cigan Baron si je tukaj privoščil malce počitka N 35.099945 E 024.695293
Dolina Amari
Dolina Amari je odovitno območje v notranjosti pod najvišjo goro na Kreti – Goro Idi (2456m). Značilna kretska pokrajina z velikimi kaktusi in pomarančevci ter tavernami. V vasi Amari je znan stari beneški zvonik. Na Kreti predstavlja pomanjkanje vode kar eno večjih težav., Da bi lahko zemlja izkoriistila milo klimo in tako obilno obrodila, je potrebno namakanje, kar na Kreti počno že od davnine. Za namakanje (in tudi sicer vodovod) so vsepovsod nadzemno razpeljane črne plastične cevi, ki jih vidimo ob cesti in med nasadi. Zato potrebujejo velika vodna zajetja kamor se iz gora nateče veliko vode v času padavin. Na obrobju območja pod goro Ido ob vhodu v manjšo sotesko je komercialno uspešna taverna Drimos (…..). Že na parkiriščih se vidi, da sem množice turistov prihajajo oranizirano, z avtobusi. Taverna vzdolž potoka ima ogromen zaprt vrt in videti je, kot da so pripravili prostor za ogromno vrtno veselico. Hrana je temu primerna. Ni slaba, ker na Kreti težko naletite na slabo hrano, ni pa vrhunska, saj pri kuhanju in pečenju za tako velike množice, kakovost hitro utrpi škodo. Je pa soteska, ki se nadaljuje ob potoku toliko bolj vredna ogleda vključno s svetiščem svetega Antona, ki je na mestu, kjer je bilo že svetišče iz antičnih časov. Vzemite si čas za to pot čez gozd ob potoku, ki vas bo prijetno ohladila in vam ne bo vzela veliko časa.
Chania
Lahko ji rečemo kar Hanija. To je drugo največje mesto na Kreti s svojim letališčem in pristaniščem, v katerem pristajajo tudi veliki trajekti. Prenočimo ob mestni plaži mesta Hanija. Zaradi množičnega obiska meščanov in turistov in temu primerne zasmetenosti in že naše razvajenosti od mirnih in čistih plaž južnega dela otoka se niti nismo želeli kopati. Vseeno pa je bila lokacija dobro izhodišče za naš jutranji obisk mesta. Zgodaj smo se odpeljali na mestno brezplačno parkirišče poleg centra N 35.5172 E 024.0116.
Sledil je ogled pristanišča in bližnjih lepih in zelenih ulic Hanije, ki so zgodaj zjutraj še posebno barvite. Po sprehodu in pitju soka iz stisnjenih pomaranč še ogled bližnjega pomorskega muzeja. Značilnost starega pristanišča je tudi otomanska mošeja janičarjev, ki je prva zgradba, ki so jo Turki postavili na Kreti na začetku večstoletne okupacije otoka. Na burno zgodovino spominja tudi cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena kot beneška katoliška cerkev in so jo Turki predelali v mošejo, tako da so ji le dodali minaret. Po osamosvojitvi Krete so jo Grki ponovno preoblikovali v pravoslavno cerkev, minaret pa pustili, da lahko pripoveduje zgodbe.
Gramboussa
Na poti iz Hanije proti plaži Elafonisi blizu kraja Kissamos smo jedli v eni najboljših tavern daleč naokrog, Gramboussa z največjim sadnim samopostrežnim barom, iz katerega si gostje postrežejo po obroku na račun hiše.
Gramboussa, osupljiva taverna na koncu sveta, kamor ne zanese veliko polpenzionskih turistov, ki prihajajo na tedenske ali dvotedenske aranžmaje z letali. Nedeljsko kosilo z domačini s kretsko kuhinjo, v kateri ni rib. Za poobedek pa sveže sadje. Seveda pogled na morje. Fantastična postrežba in vrhunska hrana.
Dostop z avtodomom je iz smeri Hanije malce zapleten. Skozi vas ne bo šlo zaradi preozkega prehoda mimo starega drevesa. Zaobidite vas proti morju, pa bo šlo. To je bila najdražja restavracija Cigana Barona na poti po manj urbanem delu Krete (pa vseeno blizu Hanije), a cena za 5 oseb z vinom in sveže stisnjenim pomarančnim sokom in predjedmi ni presegla 75 €.
N 35.51340 E 023.6083
Jugozahodni del Krete
Cikcakanje med severom in jugom Krete nas ponovno pelje preko hribovitega vmesnega dela od severa prefekture Hanija do njenega jugozahodnega dela. Ceste so še bolj nepredvidljive zaradi opaznih poškodb, ki so nastale v spomladanskih neurjih in hodournikih. Vseh plazov še niso sanirali zato so ceste pogosto zožene in težko prevozne. Vendar po lepoti zalivov, ki se jih vidi z gorske ceste do plaž na jugu je južni del ponovno daleč presegel severni del otoka. Morda je plaža Elafonissi s turkiznim morjem belo-roza mivko pritegnila že preveč pozornosti. Po prespani noči v avtodomu na obsežnem parkirišču, ki pripada plaži (35.27140 E 023.54340) smo se po jutranjem kopanju soočili s pravo invazijo dnevnih turistov, ki so tudi z avtobusi množično migrirali iz s turisti nagnetenih mest severne obale na to prelepo plažo.
Paleohora
Naslednji naš cilj jugozahoda Krete, Paleohora, je po karti blizu vendar samo, če bi ubrali morske poti. Cestna povezava med Elafonissijem in Paleohoro pa teče prek hribovja v notranjosti, kar podaljša pot z nekaj kilometrov zračne razdalje na več deset kilometrov gorske ceste. Toda tudi ta pot nagrajuje s prelepimi kraji in plažami južne strani otoka. Paleohora je manjše mestece z ostanki beneške trdnjave nad njo. V bližini pa so po mnenju mnogih najlepše kretske plaže. Do najlepše plaže našega potovanja se pride po slabi makadamski cesti 4km vzhodno od Paleohore. Tu se je pokazala prednost večjih nadstandardnih platišč avtodoma, ki so lažje premagovala kamnito podlago. Peščena plaža je urejena s tuši in preprostimi toaletnimi prostori ter podjetnimi Grki, ki v preprosti taverni na prostem ponujajo nekaj preprostih jedi in napitkov. Na plaži je možno najeti tudi ležalnik s senčnikom. Dve noči smo z avtodomom parkirali ob morju.
Paleohora, mestece, ki so ga “odkrili” hipiji. Niti danes ga še ni zajel množični turizem, je pa eden izmed redkih krajev, ki se gre celoletni turizem. Ogromno popotnikov in kolesarjev srečaš celo v visoki sezoni. Nas navdušuje nekaj kilometrska balvansko-prodnata plaža, ob kateri je marsikje mogoč postanek in prenočevanje. Je tudi imenitno izhodišče za pohod čez dolino Samario. Premore tudi propadajocčo beneško trdnjavo, ki je služila kot branik pred gusarji.
Dolina Samaria
Sotreska Samaria je naravni park. Vanjo se stekajo hudourniške vode s hribovja nad njo. Pešpot se prične nad sotesko in se najprej hitro spusti za tisoč višinskih metrov po serpetinah v samo sotesko, potem ob neprestanem prečkanju ob ponekod suhe struge hudournika. Tam, kjer teče voda, se delajo čarobni tolmuni v katerih se je mogoče namočiti saj voda ni tako mrzla kot v Soči. Pot je lepo urejena, shojena vendar zaradi vročine tudi naporna in traja 5-7ur. Na spodnjem delu se tudi zoži v tako imenovana železna vrata, ki v širino merijo cca 3m z navpičnimi stenami na vsaki strani cca 100m. To je najdaljša soteska v Evropi, dolga 17 kilometrov. Konča se na morski obali, s katere pelje edina pot v civilizacijo po vodi.
Najprej smo nameravali na vrh soteske z avtodomom, da bi se spustili do polovice in potem vrnili na izhodišče. Pa smo naleteli na turistično agencijo v Paleohori, ki organizira prevoz s kombijem na izhodišče (traja 45 min) in potem še ladjo, ki vozi z vznožja soteske v Paleohoro. Naša izbira se je izkazala za pravo. Prav neprijetno bi se bilo po polovici poti obrniti nazaj. Če si samo predstavljamo, da ne bi videli najlepšega dela soteske in železnih vrat in če ne bi doživeli olajšanja ob prihodu do morja … Pot je bila naporna še zlasti zaradi vročine v drugi polovici poti, kljub vsemu pa sta naša najstnika na koncu izjavila, da je bilo to zanju najlepši del dopusta na Kreti.
