Do Saturnije
Fotografije toplic na prostem v toskanski Saturniji smo si dolgo ogledovali med potovalnimi objavami avtodomarjev in si rekli, da ob prvi priložnosti zavijemo tja. Julijske počitnice koronskega leta so nam to omogočile, saj ni bilo mogoče tja, kamor smo načrtovali. Italija je le eno (ne)mejo od nas, zato nam pred dopustom ni bilo treba podrobno preučevati, ali nas bo zaradi tranzita čez rdeče države na poti v zeleno in nazaj, na meji doletela karantenska odločba, ki si je nismo želeli. Pa tudi sicer so avtodomarji poročali, da Italijani kljub odprti sezoni le plaho zapuščajo svoje domove, zato 13. julija 2020 njihove obsežne turistične zmogljivosti južno od Toskane bolj ali manj samevajo v pričakovanju gostov. Nekdo je pripomnil, da se vedemo kot Warren Buffet in gremo tja, od koder drugi bežijo.
Če se nameravate na poti na jug Italije ustaviti v Termah Saturnia, priporočamo PZA Manciano Saturnia. To je termam najbližja mogoča lokacija, na kateri je dovoljeno parkirati avtodom. 14€ na 24 ur, premore tudi wc-je in prhe ter pralni stroj. Tudi zanič neslani italijanski kruh pripeljejo na recepcijo. 10 minut peš do kaskadnih tolmunčkov in slapov. Vsako polno uro vas tja peljejo z vanom, brezplačno. N426562 E0115035 Če boste šli peš, se vam lahko zgodi, da boste zašli in se znašli pred notranjimi termami, ki so za pešca čisto na drugem koncu. Da se vam to ne bi zgodilo, zavijte takoj na desno, ko pridete na glavno cesto.
Mnogi PZA-ji v Italiji so skoraj kampi, saj ponujajo tudi WC-je in prhe. Prhanje je pogosto plačljivo, ne le na PZA-jih, pač pa tudi v kampih. Medtem ko je za PZA to razumljivo, saj račun ni odvisen od števila oseb, se nam to ni zdelo primerno v kampih. No, po nekaj dneh smo ugotovili, da je zaradi tega pred prhami precej manjša gneča in ljudje veliko manj razmetavamo z vodo.
Rim. Na hitro.
Na naši poti proti jugu, se nismo nameravali ustaviti v Rimu. Potem pa se je primerilo, da bi morali prespati v okolici te prestolnice in našli smo PZA, ki je bil 5 km oddaljen od Fontane di Trevi in le 100 m od postaje podzemne železnice linije A. Tako smo se odločili, da bomo zelo zgodaj vstali in si dopoldne na hitro ogledali strogi center. In res. Ob pol devetih smo že bili na podzemni, 20 do devetih pa pri Fontani di Trevi. V bližini smo si privoščili še zajtrk in bili res eni redkih turistov.
Od Španskih stopnic, Fontane di Trevi, po arheološki poti do koloseja neovirano, brez ponudnikov rolexov in druge navlake. Le od česa zdaj živijo žeparji? Priporočamo PZA Via Arco di Travertino 5 N41.8686 E012.5378 – 25€ od 12-tih do 12-tih za do štiri odrasle osebe s kamperjem. Ponujajo komplet kamper servis, pa tudi čist WC in nekaj tušev. Dodatna oseba – 2€., 100 m od metroja linije A. V desetih minutah vas pripelje do Fontane di Trevi, ostalo smo opravili peš in se vrnili od koloseja prek linije C. Prijetno dopoldne v centru Rima.
Pompeji
Brez koronahisterije prav gotovo ne bi dobili prostora v super senčnem in zatravljenem kampu ob vhodu v Pompeje. Priporočamo kamp Zeus, čeprav je relativno drag (še vedno pol cenejši kot kampi na hrvaški strani Jadrana) tudi zato, ker ga na dan odhoda ni treba zapustiti prej kot ob 14-tih. Priporočamo tudi, da kupite karte za Pompeje prek spleta vsaj kakšen dan prej oz. ko boste vedeli, kdaj boste šli na ogled. Procedura ob vhodu je tako precej hitrejša, pa še brez kart ne boste ostali, kar se vam sicer prav lahko zgodi, ko bo italijanski turizem izpustil krč. Če bi bilo običajno poletje, bi se za ogled prav gotovo bilo potrebno prijaviti vnaprej.
Pa še na nekaj bodite pozorni. Pompejski amfiteater je precej oddaljen od glavnega vhoda, zato se vam lahko primeri, da ga nehote izpustite. Dobro se pozanimajte, kje je, in kako do njega. Da smo ga izpustili, smo opazili, ko smo že odhajali in se nekaj kilometrov naprej ustavili v restavraciji Le Delicie po priporočilu Trip Advisorja. Če potujete z otroki in vam prehranjevanje v restavracijah pomeni velik strošek, je to prava restavracija za vas. Trihodni meniji s pijačo za 12 do 15 evrov. Preprost ambient, a zelo okusna hrana. Imajo tudi solidne pizze.
Plaža v bližini Policora
Kar naporni dnevi so za nami, zato smo se odločili, da vsaj dva dni ostanemo v primernem kampu ob morju in si malo odpočijemo. Policoro na podplatu škornja je bilo mestece ob katerem smo iskali plažo. Ustavili smo se v ogromnem kampu, ki ponuja celo paleto storitev. Ima tudi bazen in manjši adrenalinski park v gozdičku. Še en kamp s plačljivimi prhami (50 centov) in veliko mivkasto plažo. Animacija za otroke je včasih precej glasna, a se dovolj zgodaj zaključi. Parcele so majhne, senca zadovoljiva, gostitelj zelo prijazen in pripravljen pomagati. Govori več jezikov; nemško in angleško zelo dobro. Nismo še videli toliko kamperjev, ki bi imeli permanentno najete parcele. Na hrvaški obali je običajno, da so pavšalisti lastniki prikolic, tukaj pa je več avtodomov na takem aranžmaju kot pa prikolic. Se vidi, da se ljudje poznajo med seboj, ker vsa poletja preživljaju tukaj. Na ulice celo izobesijo družinske priimke.
POMEMBNO. Ta kamp je zelo težko najti, ker je prava letoviška vas, v katero se zaletite iz različnih smeri, a noter ne morete, ker ne najdete vhoda. Vhod je čisto neopazen, mi bi se skoraj obrnili, čeprav se je že temnilo. Na koncu smo le našli odprtino, ki je bila ravno dovolj široka za avtodom. Kamp Policoro: N 40.19235 E 016.717808
Gallipoli
Dva dni počitka sta bila premalo, zato smo rekli, da najdemo še en kamp z bolj skalnato plažo. Pa Gallipoli bi si radi ogledali. Pa smo našli štirizvezdični kamp La Masseria prav v dneh, ko je 3. sezona prehajala v četrto. Kamp nas je očaral, zato smo rekli, da nas ne bodo preveč bolele oči, ko bomo gledali, kako se drugo in tretjo noč cena iz 54 evrov povzpne na 79.
Kamp La Masseria v Gallipoliju na zahodu pete italijanskega škornja je drag kot žafran, a ponuja tudi precejšnje udobje. To so dvojna velikost običajne parcele, ultimativna senca (se je treba ponoči pokrit z deko, da ne zebe, tudi podnevi se ne potiš), velik bazen, podhod pod cesto na plažo, odbojko na mivki, fitnes naprave ob bazenu, brezhibno čiste sanitarije z bideji v wc-kabinah, zelo spodobna otroška igrala, razne animacije za otroke, brezplačen prevoz v Gallipoli in prav gotovo še kaj, česa nismo opazili. Čez cesto je ob vikendih dobro obiskan vodni zabaviščni park. Kamp je bil 19. julija 20-odstotno zaseden. La Masseria: N 40.072851 E 018.009985
Vsekakor je v tem kampu topla prha všteta v ceno. Toda pozor! Na kakšnih 20 stranišč premorejo le tri prhe (na ženski strani). Tako se je kljub 20-odstotni zasedenosti kampa kdaj zgodilo, da je bilo treba na prho zvečer nekaj minut počakati. Imajo pa tudi zunanje prhe in zunanje umivalnike za noge, ki bi bili najbrž bolj zasedeni, če bi bila vrsta za prho daljša.
ZANIMIVO: V tem delu Italije najdemo tudi napise v grščini, ker obstajajo skupnosti, ki govorijo dialekt griko (tudi greko). Razširjen je v provinci Lecce in v Kalabriji in je tako podoben sodobni grščini, da se govorci enega in drugega jezika med seboj brez težav razumejo. Govorijo pa ga potomci naseljencev grških kolonij.
Gallipoli je poleg Metaponta eno izmed tistih južnoitalijanskih mest, ki so strogo ločena na stari, zgodovinski del z obzidjem, ki leži na polotočku in novi, stanovanjsko poslovni del, ki je nastal pozneje. Stari del mesta je seveda zelo slikovit, a precej turistično oblegan (kljub temu da tukaj res ni bilo hude gneče). Zato tam najdete cel kup restavracij, barov, tudi kakšno galerijo, predvsem pa prodajalne s spominki. Prazne terase lokalov so bile tako številne, da so kar bodle v oči. Sedli smo za mizo ene, ki je bila čisto ob morju in nam je bila všeč, in moramo priznati, da je bila postrežba odlična, hrana in pijača tudi, pa še denarnica ni preveč trpela. Vino, ki so nam ga tam priporočili, smo potem poiskali še v trgovini, da prinesemo to južnoitalijansko dobroto še domov in si podaljšamo spomin na počitnice.
Negroamaro in Primitivo sta značilni vini spodnjega dela škornja. Pili smo negroamaro, ki naj bi bilo manj sladko od Primitiva, katerega pokušanje smo prihranili za naslednjo priložnost.
Lecce in Otranto
V Lecce (95 tisoč prebivalcev) smo prišli že dopoldne in po principu slepe kure našli prosta parkirišča blizu vhoda v stari del mesta. To dva tisoč let staro mesto, ki mu pravijo tudi južne Firence, je najbrž najpomembnejše v Apuliji. Poleg industrije keramike in leškega apnenca na območju mesta Lecce najdete bogato kmetijsko pridelavo oljčnega olja in vina. Nasadi oljk v Apuliji sploh presenetijo tujca, ki si predstavlja, da so oljčniki tukaj industrijski obrati in ne nekoliko manj intenzivne kmetijske površine. V primerjavi z mnogimi grškimi in španskimi so apulijske oljke stare, globoko ukoreninjene in pogosto zasajene na družinskih kmetijah, ki tudi prodajajo svoje pridelke na dvoriščih po zelo dostopnih cenah.
Lecce v starem mestnem jedru ponuja čudovito baziliko sv. križa, rimski amfiteater iz 2. stoletja, katedralo sv. Ivana, leško katedralo s trgom, univerzitetno ulico in še nekaj malenkosti. Ponuja tudi odlično in cenovno dostopno hrano in odličen sladoled. Apulijsko hrano kuhajo v Trattoria Il Rifugio della Buona Stella, najboljši sladoled pa imajo pri Baldo Gelato.
V Otrantu smo si seveda ogledali Otrantska vrata, ki povezujejo Jonsko in Jadransko morje. 🙂 Oči smo si napasli tudi na gradu Castello Aragonese, ki ima peterokotni tloris in je obdan z vodo. Še posebno pozornost nam je vzbudila katedrala iz 11. stoletja. Posvetili so jo v času Normanov, ki so Otranto zasedli 1068. V katedrali hranijo in razstavljajo kosti otrantskih mučenikov, ki so jih v 15. stol. pobili Turki. To nas je spomnilo na niško Ćele kulo, stolp ki so jo v začetku 19. stoletja po bitki na Čegru zgradili Turki in vanjo vzidali lobanje srbskih upornikov.
Alberobello in Matera
V Alberobellu je bilo prvič po 10-tih dneh nekoliko bolj turistično zgoščeno v južni Italiji. Kljub temu smo zjutraj zlahka parkirali v centru, nekaj korakov od katedrale Cosme in Damiana. Mestece je malce kičasto, a bi nam bilo žal, če bi šli mimo. Dovolj časa smo imeli še, da smo skočili v Matero, ki pa je čisto nekaj drugega. Matera v pokrajini Basilicata je ena izmed treh najdlje neprestano naseljenih človeških naselbin na svetu. Priporočamo ogled spomladi ali v jeseni. Vroooče! Apnenčaste jame, takrat italijanska sramota, so bile naseljene še v 50-tih letih 20. stoletja. Mesto je zgodovinski dragulj, ki se ga izplača dobro ogledati izven sezone. Kljub koroni je tam namreč vedno dovolj obiskovalcev.
Vieste
Za nas je bil to kraj za počitek v kampu in lenarjene na plaži. Seveda sem ne bi hodili sredi poletja, če ne bi bilo korone in če se ne bi Italijani in tujci izogibali druženju. Kljub temu je bila plaža precej obljudena, v kampu pa je bilo še nekaj prostora. Plaža je namreč dolga kakšna dva kilometra in ob njej so razvrščeni številni kampi, v katerih se množica kar izgubi. Kamp Euro92 leži na ostrogi škornja, kakšna dva kilometra od kraja Vieste. Še zlasti primeren je za majhne otroke, saj ima dostop do dolge peščene plaže, ki se zelo položno spušča v morje. Kot nalašč za vadenje obvladovanja supa, morda tudi jadralne deske. N41.8563 E016.1747
